»Mladi dobro vedo, kaj je jezikovni ideal«

LJUBLJANA – Kozma Ahačič je svoje poklicno življenje zapisal slovenskemu jeziku. Naslov njegove doktorske disertacije, ki jo je leta 2007 zagovarjal na ljubljanski slovenistiki – Misel o jeziku in književnosti pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja – bi lahko koga zavedel: predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je del Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ni raziskovalno zazrt v preteklost. Njegov odnos do (slovenskega) jezika je izredno življenjski. V svojih kolumnah in javnih nastopih (njegova razmišljanja o jeziku in slovenski stvarnosti bodo v kratkem izšla pri založbi Goga v knjigi Kozmologija) večkrat poudarja, da prevelika kritičnost in strogost škodita sodobni slovenščini: kdor misli, da je skrb za jezik edini predpogoj za njegov razvoj in obstoj, se moti – potrebna je ljubezen. In to ne samo ob mednarodnem dnevu materinščine, ki ga obeležujemo 21. februarja.

Pred časom ste v Delu spregovorili o Društvu sovražnikov slovenščine. Kdo so njegovi člani?

»S kolumno sem želel opozoriti, da imamo, ko govorimo o tem, kaj škoduje odnosu do slovenščine, pred sabo vedno dva pola: najprej tiste, ki nekritično vnašajo strah pred rabo slovenščine, saj jim v resnici ni nobena stvar, tudi tista, ki je realno pravilna, dovolj dobra. Pri tem črpajo iz predsodkov, ki so se jih večinoma naučili od nejezikoslovcev. Po drugi strani pa se to zelo dopolnjuje s tistimi, ki so popolnoma prenehali razmišljati o jeziku, in sicer ravno zato, ker so se začeli v jeziku počutiti utesnjeni, prepričani, da je vse, kar zapišejo, narobe ali nepopolno; zato so se za jezik prenehali zanimati in so do njega povsem indiferentni. Oboji skupaj tvorijo idealno kombinacijo, da v jeziku nič ne gre naprej in da se vedno več ljudi jezika boji ali seje strah pred njim, hkrati pa se zanj ne zanima in se v njem ne izobražuje.«

V svojem pisanju ste razlikovali med skrbjo za jezik in ljubeznijo: kot pravite, je bistven vrstni red, najprej naj bo ljubezen in šele nato skrb zanj.

Velikokrat se narobe razume, če rečemo, da je pomembno predvsem to, da imamo jezik radi in ga radi neobremenjeno uporabljamo, če rečemo, da se ne sme prežati na napake oziroma, da nas napake ne smejo vznemirjati. Pozablja se, da nas prav to, ko imamo jezik radi, skratka stanje, ko začnemo uživati v jeziku, že samo po sebi vodi k temu, da želimo v jeziku tudi razmišljati in tako seveda svoj jezik vzgojimo v kvaliteten jezik. Obratna pot namreč ni mogoča: če začnemo jezik doživljati kot nekaj, o čemer smo negotovi, nekaj, kar se moramo že apriori bati, ga bomo zelo težko vzljubili. Ne moremo pa seveda reči, da ima jezik rad nekdo, ki mu ta isti jezik povzroča v življenju en sam stres in ogorčenje. Kdor se nenehno jezi nad napakami in pritožuje nad jezikom drugih, začne zlagoma verjeti, da je lep jezik samo tak, kot si ga je vzgojil sam. In pri tem niso merilo slovnična pravila ali informacije iz slovarjev, ampak si ustvari neko izkrivljeno lastno podobo o tem, kakšen bi moral »lep jezik« biti.

Na našem mešanem jezikovnem območju se veliko govori o ogroženosti slovenščine in razmišlja, kako bi jo zaščitili, manjka pa nam najbrž zaljubljenost vanjo. Mislim, da mnogim mladim manjka veselje do rabe jezika.

Glede na pojav vseh sodobnih medijev, glede na to, da se je sámo občutenje jezika v družbi močno sprostilo, da se vedno bolj pogovarjamo tako, da pišemo, bosta ravno veselje in ljubezen do jezika na obmejnih področjih odločilna za preživetje slovenščine. S tega vidika mnogi, ki kritizirajo slovenščino mladih, tudi ob meji, v resnici kritizirajo njihovo rabo slovenščine (!), s kritiko jezika mladih pa se težko zavzemaš za preživetje knjižne slovenščine na dolgi rok. Vsak jezik ima namreč več zvrsti, če bomo že mlade prepričali, da slovenščine ne znajo nikoli dovolj dobro, o italijanščini pa bodo to slišali manjkrat, bodo mnogo raje uporabljali italijanski jezik. S kritiko jezika mladih v resnici uničujemo slovenski jezik! Mladi dobro vedo, kaj je jezikovni ideal. Moramo pa jim dati priložnost, da se mu v puberteti uprejo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.