Junija, ob kresu, so bile pod streho, septembra pa so, po svežem tisku dišeče, pripotovale iz tiskarne. V bledovijolično embalažo je zapakiranih štiriinštirideset svežih, naravnih, domačih »markovk«, tržijo jih z imenom Matični vosek. Tržaškemu pesniku Marku Kravosu je tako luč ugledala nova zbirka, v kateri si pesmi strani delijo z beležkami, proznim drobižem, nekakšnim šumom v ozadju: »Nasproti zgoščenim verzom, ki se napajajo v asociacijah in paradoksih, se ta senca kot nekakšna podrast poigrava s poklicnim gradivom: z danostjo in možnostjo jezika,« je avtor zapisal v pismu bralcu.
Gre za tretjo zbirko v enotni formi pesmi: Kravos se je, kot kaže, udomačil v pesniški obliki šestvrstičnic, iz katerih je pred tem že spletel zbirki Zlato ustje in Kot suho zlato, obe izšli leta 2017. Tokratno, najbolj svežo zbirko, je pesnik opremil ne le s pismom bralcu, pač pa tudi z drobcem iz korespondence z Ivanom Dobnikom, urednikom založbe Hiša poezije, pri kateri je v knjiži zbirki Poetikonove lire izšel tudi Matični vosek.
Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.