Knjige o prebivalcih v mejnih položajih

Nadaljujemo z nasveti, kako čim lepše preživeti te tedne prisilnega kulturnega molka. Tokrat se nam »iz kulturne karantene« oglaša pesnica Marija Kostnapfel.

»Težko je v času koronavirusa. Zaskrbljeni smo in človek ima veliko razlogov, da je slabe volje.T oda morda je zdaj pravi trenutek, da se zatečemo k pisani besedi in preizkusimo njeno moč. Lahko je zdravilna, nas pomirja, nam razpira nove svetove ali nas usmerja na potovanje k sebi. Ker pa imamo različne potrebe, pričakovanja in zanimanja, je težko svetovati kako dobro knjigo.

Nekateri bi se radi razvedrili, drugi se izobražujejo, spet drugim je všeč, da s fantazijo spreminjajo nemogoče v mogoče, »da se lahko zgodi kar koli – in da je popolnoma enako mogoče, da se ne zgodi nič«, kot bi rekel Jorge Luis Borges. Zato nisem pripravila dolgega seznama. Morda bi priporočila Camusov roman Kuga s trdnim epskim jedrom. Gre za večplastno zgodbo o alžirskem pristanišču Oran v karanteni zaradi epidemije kuge, ki postane del eksistence (tudi vseh nas). Prebivalci v mejnih položajih reagirajo različno, moralne in socialne vezi so razrahljane. Vodilo iz absurdne danosti je lahko samo skrb za bližnjega, ki osmisli človekovo življenje. V mejni situaciji se znajdejo tudi prebivalci mesta, o katerem piše portugalski pisatelj Jose Saramago (Esej o slepoti). Epidemija slepote se bliskovito širi in oblasti zaprejo prebivalce v zapuščeno umobolnico, kjer se sredi kaosa v njih prebudijo najnižji nagoni.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku