Izginjanje slovenskega jezika in kulture

Koroški Slovenci so zadnjih sto let priča neprekinjeni diskriminaciji slovenskega jezika in kulture, spreminjala se je le množičnost tega pojava in stopnja njegove agresivnosti. Tako so v ponedeljek ugotavljali udeleženci okrogle mize Izginjanje koroških Slovencev v kavarni ljubljanskega Kinodvora. Z debato, ki jo je vodil Boštjan Narat, so uvedli projekcijo filma Izginjanje, v katerem režiserka Andrina Mračnikar, koroška Slovenka, na poveden način prikaže, zakaj v njeni domovini slovenski jezik in kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdana.

»Vse se je začelo takoj po plebiscitu leta 1920, po katerem je Koroška pripadla Avstriji. Takrat so izgnali elito koroških Slovencev,» je uvodoma pojasnila Martina Piko Rustia, etnologinja in dolgoletna raziskovalka življenja koroških Slovencev. Nasilna protislovenska politika je vrhunec dosegla v obdobju nacizma. Po koncu druge svetovne vojne se je agresivna politika nadaljevala, veliko nacističnih veljakov je snelo uniformo in se vključilo v druge skrajno desne politične formacije, kot je Koroška domovinska služba, gonilna sila t. i. Ortstafelsturma oz. načrtnega podiranja dvojezičnih krajevnih tabel leta 1972.

»S sovražno nastrojenimi slogani so slovenščino iztrebljali iz koroških domov,» se je hudoval Dorjan Krištof, novinar na radiu Agora 105.5, ki je predstavnik tretje povojne generacije koroških Slovencev. Do leta 2008 je odraščal pod skrajno desnim deželnim glavarjem Jörgom Haiderjem, poslušati je moral vzklike, kot je »Heil Kärnten« (Živela Koroška). »Celovec za mladino ni več atraktiven. Vse več mladih se na študij odpravlja na Dunaj ali v Gradec, vse več Korošcev si je v avstrijski prestolnici ustvarilo družino, tam pa ni slovenskih izobraževalnih ustanov,» je dodal.

Nespodbudna šolska situacija

Na Dunaju živi tudi režiserka filma Andrina Mračnikar, ki se s svojim štiriletnim sinom pogovarja zgolj v slovenščini. »Ich liebe dich, ni naravno. Zato bom vedno rekla: ljubim te,» je dejala. Šolska situacija pa ni spodbudna niti na Koroškem, kjer vse več mladih opušča uporabo slovenskega jezika. V dokumentarcu nastopata deklici, ki povesta, da po osnovni šoli ne bosta nadaljevali šolanja v slovenskem jeziku, češ da so dvojezične šole predaleč od njunega rojstnega kraja. Otroci z zelo skromnim znanjem slovenščine prihajajo že v osnovno šolo. V družinah je slovenščina vse manj prisotna, v vrtcih beležijo pomanjkanje slovensko govorečih vzgojiteljic, od četrtega razreda osnovne šole dalje pa je slovenščina pri pouku prisotna tako rekoč kot tuj jezik. »Gre za sistematične težave, s katerimi se nihče noče resno soočiti,» je opozorila režiserka.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.