Iz Čedada odločen poziv za dvojezično šolstvo

Zdaj je zadnji čas, da ustvarimo pogoje za sistematično poučevanje slovenskega jezika tudi na Videmskem. Kajti brez jezika, nas - Slovencev v Italiji - ni. Jezik, v knjižni ali narečnih oblikah, je središče vseh naših dejanj od Tromeje do Milj, sredstvo komunikacije in posredovanja skupnih vrednot, je na nedeljski osrednji proslavi Slovencev v Italiji ob kulturnem prazniku, ki je letos potekala v Čedadu, spomnila slavnostna govornica Nina Pahor. In v svojem razčlenjenem govoru pozvala, naj se skupnost potrudi, da bo vsaj v Kanalski dolini in Terskih dolinah pouk potekal po modelu dvojezičnega šolstva, ki so ga pred 40 leti z neverjetno vero in zagonom postavili na noge v Špetru. Italjanski državni šolski sistem nam je to dolžan, mi pa to dolgujemo vsem, ki bodo v našo skupnost rojeni za nami, je bila jasna tržaška Slovenka, ki je v Ljubljani zaposlena na Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

Prisluhnilo in zaploskalo ji je polno čedajsko gledališče Ristori, v katerem so med drugimi sedeli soprog predsednice republike Aleš Musar (proslava je namreč uživala pokroviteljstvo slovenske predsednice in tudi italijanskega predsednika republike), državna sekretarja Vesna Humar in Marko Rusjan, senatorka Tatjana Rojc, generalni konzul Gregor Šuc, številni župani in predstavniki slovenskih ustanov v Italiji ter seveda Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO, ki sta priredili proslavo. Predsednika sta tudi podelila priznanji letošnjima nagrajencema - neutrudni kulturni delavki iz Rezije Luigii Negro ter likovnemu in gledališkemu umetniku Franku Žerjalu.

Kulturni program so si zamislili pri čedajskem društvu Ivan Trinko. Pod naslovom Kot voda, ki se zlije z vsem, je na odru zaživela plesno-glasbena uprizoritev, preplet giba, glasbe, narečnega petja in knjižne govorjene besede v režiji Andreje Rauch Podrzavnik. Po motivih narečne pravljice iz Terskih dolin je filozof Aljaž Škrlep razmišljal o pomenu vode in podnebnih sprememb. Pred zaključno pesmijo Mnogaja leta, ki jo je Barski oktet zapel iz parterja, so na odru odmevale njegove besede “Nihče izmed nas se ne more rešiti sam: ali torej vsi skupaj utonemo ali pa vsi skupaj splavamo.”