Hermetična pripoved o slovesu srednjeevropskega intelektualca

Sin Srednje Evrope Zoran Mušič je večkrat slikal sence človeških likov. Ob koncu svoje ustvarjalne poti je upodabljal tudi lastno senco, ki se poslavlja od sveta. Podobno je s pisano besedo samega sebe upodobil znameniti srednjeevropski režiser in intelektualec Giorgio Pressburger (1937-2017) v dramskem besedilu in hkrati literarni oporoki V gradu (Smrt umetnika). Praizvedbo drame je kot del repertoarja letošnje sezone na oder Male dvorane tržaškega Kulturnega doma postavilo Slovensko stalno gledališče v režiji Alessandra Marinuzzija in v slovenskem prevodu Janka Petrovca. Premiera se je zgodila 17. novembra.

Kompleksnost konteksta, na podlagi katerega je nastala predstava, vpliva na zaključni produkt. Ustanovitelj in dolgoletni vodja Mittelfesta je namreč izbral tržaškega režiserja zato, da postavi njegovo poslednjo dramo na oder. Poleg prvega izhodišča je za gledalca primerno, ko se pred ogledom predstave seznani z življenjepisom znamenitega Tržačana. Režiser je bil namreč sin Judov iz Bratislave, ki se je sicer rodil v Budimpešti in je ubežal holokavstu ter nato študiral, živel in ustvarjal v Italiji.

Uporabna je tudi spominska razstava o mojstru v foajeju balkona. Na razstavljenih panojih najdemo fotografije Pressburgerja z glasniki srednjeevropske literarne tradicije, kot sta na primer Jud George Tabori in Madžar Péter Esterházy.

Ravno ta podlaga utemeljuje branje drame V gradu (Smrt umetnika) kot produkt srednjeevropskega duha, ki ga predstava izčrpno interpretira. Srednjeevropskost Giorgia Pressburgerja in njegove književnosti naj bo torej eno od možnih vodil branja uprizoritve. Vzemimo na primer posebno srednjeevropsko ironijo, ki je zaradi judovskih vplivov podvržena krutemu sarkazmu, ki se nato izteka v edinstveni poljub z absurdom. Od tu krenemo proti onirični dimenziji brezprostorskosti (že sama Srednja Evropa je bolj kulturni pojem kot definirana krajina) in brezčasja, ki se z že omenjenim absurdom razvija v nadrealistične prvine: mar ni na primer drugi znameniti sin Srednje Evrope Franz Kafka podpisal romana Grad? Vse to je v predstavi zaznavno, pa čeprav ostaja Marinuzzijev projekt dokaj zahteven izziv za gledalce.

V drugačnih okoliščinah bi bilo namreč priporočljivo, ko bi dramaturška roka skrajšala dobro poldrugo uro dolgo predstavo, kar bi bilo glede na kontekst v tem primeru neoportuno do dediščine Giorgia Pressburgerja. Ta je svoja dela režiral vedno sam in jih morda sproti prilagajal odru. Že izhodiščno je torej režija dela (pokojnega) avtorja, ki ni nikoli zaupal svojih dramskih besedil režiserjem, tvegano in vse prej kot preprosto delo.

V gradu (Smrt umetnika) je dokaj hermetična pripoved o slovesu srednjeevropskega duha in velikega srednjeevropskega intelektualca, ki pa ostaja tudi v posmrtnem brezčasju zvest umetnosti.

Danes bo v Kulturnem domu v Gorici ob 20. uri ponovitev za goriške abonente. V Trstu bo predstava V gradu ponovno zaživela tudi v petek in soboto ob 20. uri ter naslednjo nedeljo ob 16. uri.

Do 3. decembra pa bo v foajeju balkona tržaškega Kulturnega doma na ogled razstava v spomin na Giorgia Pressburgerja, in sicer vsak delavnik od ponedeljka do petka od 9. do 16. ure ter do deset minut pred začetkom predstav. Prvič so razstavljeni fotografski panoji, ki so jih oblikovali Mittelfest, festival I mille Occhi in časopis Avvenire.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.