Deklica brez vžigalic

Strupen mraz je bil in mračilo se je. Bil je eden izmed tistih anonimnih decembrskih dni, ko se narava odloča, da bo svoje najlepše barve raje prepuščala sivini. Pravkar minulo deževje je prineslo s sabo vlago, ki je ozračje delala še bolj rezko. Reka, ki je tekla mimo polj in travnikov, je rahlo narasla in blatno dno je s svojo rjavo barvo odsevalo tudi na gladini.

Iz bližnjega gozda so tiho stopali ljudje. Družina. Mati in štirje otroci. Njihove obleke so kazale, da je za njimi dolga pot, ob sebi niso imeli prtljage, samo drug drugega. Osemnajstletni sin je mrko gledal predse, osemletni bratec je s svojim petletnim sorojencem rahlo zaostajal za mamo in desetletno sestrico. Ta je gledala okoli sebe z radovednostjo in čeprav ji je mraz rdel lica, je mirno držala mamino roko, ki se ji je iz dneva v dan zdela vedno bolj hrapava. Ko so prišli do brega reke, so se ustavili. Mati je najstarejšemu sinu govorila nekaj pomembnega. Poslušal je in kimal.

Deklica je opazila, da se je najstarejši brat pripravljal, da bi si najmlajšega namestil na ramena. Je bil utrujen? Zakaj pa hodi proti vodi? Zakaj stopa vanjo? Na oni strani je enak breg, enak travnik. Ni mostu, da bi šla čezenj? Sedla je na tla, mama pa je gledala brata, ki sta se počasi premikala proti sredini reke. Spomnila se je, kako so se svetlikale lučke po zaselkih, mimo katerih so ves ta čas hodili. Ponekod se je širil vonj po hrani. Razmišljala je, kako lepo je sedeti na toplem, medtem ko zunaj piha, in si med tem časom grela ročice, ki so že drevenele. Ko bi imela vsaj vžigalico, da bi si jih ogrela. Tedaj je mati zaklicala proti reki. Oba sta prišla na drugi breg. Mahala sta in pozdravljala. Mati se je obrnila k njej in ji v znakovnem jeziku nakazala, da bosta tudi onidve prebredli reko. Brata sta šla čez, očitno ni tako zelo globoka. Mlajšemu bratu je povedala, da ga bo najstarejši prišel iskat, ko bosta onidve na drugem bregu, naj torej počaka. Bala se je. A je mami to povedala samo z izrazom na obrazu. Mama se ji je nasmehnila, jo narahlo dvignila in si jo posadila na ramena.

Deklica je gledala čez breg, k bratoma. Njune obraze je zaradi bližajoče teme že težko razločila, tako kot obraze vseh tistih, ki jih je srečevala na poti do sem. Če so jo ogovarjali, ni mogla odgovoriti, zato so tisti obrazi kmalu izginili. Tistih, ki je niso ogovarjali, se jih je bilo treba bati. Če si ni zapomnila njihovih obrazov, je bilo zato, ker tega ni hotela.

Njene roke, ki so se oklepale maminega vratu, so bile vedno bolj mrzle. Spet je pomislila na toploto, morda bodo čez reko končno lahko dobili kraj, kjer se bodo posušili in se ogreli. Z mamo sta bili na sredini reke, ko je bil tok že močan in je zmanjkalo ravnotežja. Tedaj je videla luči, ki so iz bližnje vasi iz daljave bleščale in govorile, da se tu pripravlja nekaj veselega. Za hip je pomislila, da bo na onem bregu reke, kjer sta bila brata že na varnem, od blizu videla to svetlobo, a jo je voda spomnila, da je do tega še daleč. Ošinil jo je pogled mlajšega brata, ki je krilil z rokami in jo klical, ter videla je oba starejša na onem bregu, kako tečeta proti mami, ki se obotavlja v vodi. Rada bi zakričala, a tema je požrla tisto malo svetlobe, kar je je še ostalo od mraka. Tudi mamin glas je postajal vse bolj oddaljen. Ko je pogledala v nebo, je uspela videti zvezdni utrinek in se je spomnila, kako ji je rajnka babica govorila, da kadar se utrne zvezda, tedaj poleti duša v nebo.

Po dveh mrzlih jutrih so jo našli dva metra pod vodno gladino. Ni bilo več nasmeška na njenih ustnicah ne spominov v njenih očeh. Pravili so, da so mamo rešili, šele kasneje jim je uspela dopovedati, da je sredi reke izgubila hčerko. Mamo in brate so potem vrnili na izhodiščni breg. Bil je svetovni dan človekovih pravic.