»Človek z dobrim jezikom je človek z odprto zavestjo«

Kot sama pravi, živi v slovenskem jeziku. V njem Vilma Purič ustvarja prozo, objavila je dva romana (Burjin čas, 2009 in Brez zime, 2012), v njem analizira delo drugih – na primer zbirka esejev Pesniki pod lečo (2011), v njem poučuje oziroma predaja mladim svojim znanje, v njem je »popisala« tržaške pesnice. In prav nadvse zanimiva doktorska disertacija, ki jo je predelala v zajetno publikacijo Sodobne tržaške pesnice (2020), jo trenutno najbolj zaznamuje. Vsaj v očeh širše strokovne javnosti in tudi bralstva. S svojo raziskavo, v kateri je upoštevala tudi slovenske ustvarjalke, ki se pesniško izražajo v italijanščini, in vanjo vključila tudi nekaj italijanskih ustvarjalk, je opozorila na slabo poznano in manj upoštevano literarno snovanje.

V daljšem pogovoru je spregovorila tudi o znanju slovenskega jezika med zamejsko mladino. Bolj kot (ne)poznavanje jezikovnih pravil, jo v sodobni družbi skrbi površen odnos do jezika. »Človek z dobrim jezikom je človek z odprto zavestjo,« nas opozarja Vilma Purič.

Ustvarjalka in ocenjevalka obenem: v kateri vlogi se bolj prepoznate ali pa se literarno ustvarjanje in kritiška obravnava dela drugih dopolnjujeta?

Težko se prepoznavam v katerikoli vlogi. Stvarem se približam intuitivno, najprej se pojavi občutek, nastane načrt, temu sledi delo, ki postane v določenem trenutku obsesija, nenehno razmišljanje, neobvladljivo pisanje. Če iščem skupni imenovalec svojih izbir, bi rekla, da stoji za njimi kraj mojega otroštva. Preživela sem ga na Trgasci, sredi razkošnega travnika na obrobju Repna. Pot do prvih vaških hiš je bila dolga, izpostavljena ostri burji, pozimi ugreznjena v ledeno temo, ki me je strašila. V poletnih nočeh sem ležeča v postelji ob odprtem oknu poslušala žvižg modrasov. Ujeta sem bila v strah, osamo, izrinjenost in hkrati uprta v prostranost razgleda, ki je šel do morja. V tem utripu obrobja nastaja moje pisanje.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.