»Bolj kot meja naju je povezal Kras«

Vsak nov knjižni prevod je dobrodošel, še posebno, ko je knjiga krajevnega avtorja prevedena v jezik sosedov. Pred časom je tako pri Slovenski matici izšel slovenski prevod romana Il bosco di acacie Fulvia Tomizze. Avtor prevoda je profesor slovenščine in zgodovine, sicer pa tudi sam literarni ustvarjalec Primož Sturman. Akacijev gozd je zadnji del Tomizzeve istrske trilogije, ki obsega še romana Materada in Dekle iz Petrovije.

Sami živite na slovenskem Krasu, delate v Trstu, podobno kot Tomizza ste torej nekakšen preskakovalec mej: vaju je tudi to povezalo?

Bolj kot meja naju je povezal Kras. Ko sem začel prevajati Tomizzo, sem za revijo Kras prevedel kratek sestavek, v katerem je primerjal Kras iz okolice Buj s tržaškim Krasom – Gropado, Bazovico, kjer se dogajajo zgodbe istrske trilogije. Tomizza je prehajal ne le državne, temveč tudi namišljene meje med narodi, med romanskim in slovanskim svetom – čutil se je enakovreden pripadnik obeh.

Sam sem kot študent doživel padec meje, v zadnjem letu in pol pa smo zaradi Covida šli nazaj, Tomizza verjetno ne bi bil zadovoljen, da se ljudje z ene in druge strani meje ne morejo družiti.

Tudi on je, kot vi, izhajal iz neke manjšinske stvarnosti ...

Za Tomizzo sem prvič slišal kot otrok, leta 1986. Takrat je izšlo delo Mladoporočenca z ulice Rossetti in spominjam se diskusije v družini, češ da je Tomizza avtor, ki piše v italijanščini in je le zmogel napor, da se je poglobil v dušo slovenskega, manjšinskega človeka v Trstu. To pri njem cenim. Imel sem srečo, da sem leta 2010 na povabilo Milana Rakovca nastopil na Forumu Tomizza z referatom o Tomizzi in slovenski narodni skupnosti v Trstu. Ta referat mi je dal zagona, da sem prevedel njegov Akacijev gozd.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.