Andreina Trusgnach sodi v zadnjo generacijo slovenskih pesnic v Benečiji. Leta 2011 je Kulturno društvo Ivan Trinko izdalo izbor njenih pesmi z naslovom Sanje morejo plut vesoko, lani pa je pri ZTT izšla zelo uspešna dvojezična zbirka Pingulauenca ki jo nie bluo - L’altalena che non c’era.
Andreina Trusgnach je predvsem v zadnjih letih s svojimi poezijami, ki jih piše v domačem slovenskem narečju in v katerih se dotika najrazličnejših tem, zaslovela tako rekoč po vsej Italiji, saj se redno - in tudi zelo uspešno, saj je prejela že približno sto priznanj, več tudi prvih nagrad - udeležuje pesniških natečajev (pa tudi natečajev za prozo); večkrat se je že predstavila tudi v Sloveniji.
Sicer je zaposlena kot bolničarka v čedajski bolnišnici in je aktivna v različnih domačih slovenskih društvih, na primer KD Rečan_Aldo Klodič, pa tudi drugih, obenem je predsednica lokalne sekcije krvodajalcev.
Kaj je za vas beneško slovensko narečje?
To je moj materni jezik, na katerega sem bila in sem še vedno ponosna in ga prenašam naprej. In zato mi tudi veliko pomeni to, da lahko v njem pišem, da izražam svoj notranji svet, pokažem, kdo sem, kaj mislim, kako gledam na svet okrog sebe, in da so moje poezije cenjene povsod.
V Benečiji v preteklosti ni bilo enostavno biti Slovenec. Kako ste to doživljali?
Nekoč je bil ves naš svet slovenski: molili smo, peli, se tudi prepirali ... vse po slovensko. Doma, v vasi, povsod se je slišal naš slovenski jezik. V naši, Cekovi družini nas ni bilo nikoli sram in se nismo čutili manjvredne, ker smo Slovenci. Saj smo pravzaprav mi razumeli druge, ki so znali le italijansko, oni pa nas ne. In tako sem tudi sama odgovarjala, ko se je kdo iz mene norčeval. Moj oče je vedno poudarjal: vsak jezik je pomemben in lep, še jezik ptičkov.
Na žalost pa ni bilo povsod tako ... Fašizem, Gladio in hladna vojna so v marsikaterem primeru dosegli cilj in še danes ti kdo po slovensko zatrjuje, da ni Slovenec.
Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.