ZGODOVINA: Po Marti in Nelsonu

V prihodnjih dneh ne bo nič boljše. Politika bo lomastila po zgodovini in dodajala sol na stare rane. Mučno bo.

Politiki bi sicer leta 2020 morali razmišljati o umetni inteligenci in čisti energiji, a vsaj pri nas bodo za nekaj časa počeli obratno. Družbo bodo brez vsakršne inteligence onesnaževali z negativno energijo, ki jo proizvajajo polemike. Seveda ne vsi. A bolj glasni so oni, ki jim ni mar za blaginjo duha.

Sodeč po dosedanjih izkušnjah, ne zaleže ponavljanje, da je zgodovino treba prepustiti zgodovinarjem. Zato se zdi, da se moramo sprijazniti. Ob približevanju spominskemu dnevu na fojbe in eksodus se bodo očitno še pojavljali sporni posveti, nacionalistični vzkliki in vse, kar poganja vihar.

Ni drugače v Sloveniji, kjer zgodovinske teme prav tako sprožijo strup. Nazadnje smo to videli ob razveljavitvi obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika. A prav ob tej priliki je Marta Ivašič našemu časopisu poslala zanimivo razmišljanje. Deklarirana komunistka je predlagala – če zelo grobo povzamemo – zelo liberalen pristop. Vsak naj se ukvarja s svojim taborom, naj pozna njegove svetle in temne plati, z drugim naj se ne obremenjuje.

Sicer imamo tudi nauk Nelsona Mandele. Bill Clinton ga je med skupnim ogledom celice, kjer je Mandela preživel večji del 27-letnega ujetništva, vprašal, kako je zakopal zamero. Nekdanje ječarje je celo povabil v skupno vlado. Odgovor je bil bolj ali manj tak: ničesar nisem pozabil, ampak če bi jih sovražil, bi se obremenjeval z njimi. Ne bi mogel biti svoboden. In zelo podobno misel je konec prejšnjega meseca oblikovala Liliana Segre, ki bi v Auschwitzu lahko zagrabila za pištolo in ustrelila paznika. Pa ga ni.

In ker naša inteligenca vsaj za zdaj ni samo umetna, jo lahko uporabimo. Da od zgodovine ne črpamo le argumentov za ideološko razpravo, ampak tudi zglede, da se tem razpravam izognemo. Včasih je tako boljše.