ZDA PO UMIKU: Pragmatično po fiasku

Združene države Amerike so svojo najdaljšo vojno v sodobni zgodovini sklenile s porazom in pravim begom, ki bo priljubljenosti in mednarodnemu ugledu uprave Joeja Bidna zagotovo zadal hud udarec, poteza pa se bo ZDA dolgoročno najbrž celo (delno) obrestovala. Kljub fiasku, ki bo večno zaznamoval avgustovski umik ameriške vojske.

Stroški, ki jih je terjala dvajsetletna afganistanska misija, so bili neverjetno visoki. Skupno naj bi ZDA v tem obdobju vložile 2313 milijard dolarjev. 115 milijard dolarjev na leto davkoplačevalskega denarja je tudi za Strica Sama odločno preveč. Za primerjavo naj le navedemo, da je slovenski BDP leta 2019 znašal 54 milijard dolarjev, manj kot polovico od tega, kar so Američani letno namenjali Afganistanu. Ob denarni potrati je treba omeniti tudi človeško, saj so v tem obdobju med Afganistanci zabeležili približno 47.000 smrtnih žrtev, tem je treba dodati okoli 70.000 afganistanskih vojakov oz. policistov, približno 50.000 mrtvih pa so našteli med talibani in teroristi. Veliko žrtev so imeli sami Američani. Trinajst marincev, ki so umrli prejšnji četrtek v atentatu na letališču v Kabulu, se je pridružilo 2448 ameriškim smrtnim žrtvam, še 1144 ljudi je izgubilo življenje med ameriškimi zavezniki. Da beguncev in ranjenih ter z njimi povezanih stroškov (tudi bodočih) sploh ne omenjamo.

Ameriška prisotnost (skupaj z zavezniki) je sicer poskrbela za izboljšanje kakovosti življenja v Afganistanu, saj je po podatkih, ki jih je zbral Corriere della Sera, pričakovana življenjska doba Afganistancev v dvajsetletju narasla s 56 na 64 let. Razpolovila se je otroška smrtnost, pismenost je poskočila z 8 na 43 % prebivalstva, v 89 % gospodinjstev imajo na voljo pitno vodo (odstotek je leta 2001 znašal 16 %), zdravstvene storitve lahko koristi polovica populacije, kar je dvakrat več kot pred 20 leti. Vprašanje je, koliko teh dosežkov bo novi režim ohranil oziroma nadgradil, kar sploh ne bo enostavno glede na to, da se položaj žensk v teh dneh že spreminja. Afganistanu bo zdaj med drugim zmanjkala mednarodna denarna pomoč, ki jo je bila država deležna v prejšnjih letih.

Zakaj pa naj bi se ZDA umik v prihodnosti obrestoval? Če s pragmatizmom, ki je značilen za Američane, odmislimo smrtne žrtve in vloženi denar, poraz v Afganistanu ni bil tako hud kot polom v Vietnamu, saj je bila tedanja vojna s strateškega vidika zaradi bitke med kapitalističnim in komunističnim svetom bistveno pomembnejša. Danes, že spet zelo pragmatično gledano, ZDA zapuščajo sedmo najrevnejšo državo na svetu, v kateri so Američani zdaj razumeli, da je vsiljena vzpostavitev nekega demokratičnega sistema, kakršnega so si oni želeli, nemogoča. Zaradi tega Joe Biden ni želel ostati v Kabulu niti uro več po 31. avgustu. Prevladala je miselnost, da naj se z Afganistanci ukvarjajo drugi. Najprej evropski zavezniki, ki bodo v prihodnjih mesecih predvidoma sprejemali več migrantov, nato pa »sovražniki« oziroma Rusija in Kitajska. Skrita želja Američanov je namreč ta, da bodo zdaj v Pekingu in Moskvi začeli vlagati denar in energije v Afganistan, ZDA pa bodo lahko začele razmišljati, kam naj po novem namenijo tistih 115 milijard evrov letno, saj jim domačih težav ne manjka. Oddaljena srednjeazijska država bo torej ostala le žalosten spomin, ki je vsekakor zahteval preveč denarnega, predvsem pa človeškega kapitala.