ŽARIŠČE: Prvi sklep diši po smodniku

Prvo dejanje pravkar izvoljenega Evropskega parlamenta je resolucija o rusko-ukrajinski krizi. Večina evroposlancev je izglasovala sklep, po katerem lahko Ukrajina na ozemlju Ruske federacije uporabi orožje, ki ji ga dobavljajo članice Nata. Parlament EU je na tej točki prekoračil rdečo linijo, ki se je do nedavnega zdela nepremostljiva in jo je zagovarjal sam Joe Biden. Odhajajoči predsednik ZDA je dotlej trdil, da mora ukrajinska vojska Natovo orožje uporabljati znotraj državnih meja, čeprav je v isti sapi najavil (in uresničil) razstrelitev plinovoda Severni tok v oddaljenem Baltskem morju.

Omenjena resolucija dodatno zaostruje napetost med zahodnim blokom in Rusijo, hkrati pa odpira vprašanje, zakaj niso evroparlamentarci takega sklepa sprejeli že na začetku vojne. Takrat so se razmere zdele drugačne, Zahod je zagovarjal obrambno logiko vojaške pomoči in hkrati trdno verjel, da bodo gospodarske sankcije v nekaj mesecih strle Rusijo, ki se bo prisiljena umakniti. Po dobrih dveh letih Rusija ne doživlja gospodarske krize, nasprotno, ekonomisti zanjo napovedujejo večjo rast kot na območju evra.

Če sankcije ne delujejo, bo delovala ukrajinska protiofenziva, so zatem trdili Natovi strategi. Ukrajina, okrepljena z zahodnim orožjem, bo nagnala okupatorje, če ne pomladi, gotovo jeseni leta 2023, so menili, naposled pa morali vzeti na znanje njen neuspeh. Danes si Natovi eksperti obetajo, da bo raketiranje in bombardiranje objektov na ruskem ozemlju strlo napadalce in jih prisililo k umiku. Parlament EU je napoved osvojil in ji dal politični pečat z omenjeno resolucijo.

Rusija zaseda danes ozemlje, ki je po velikosti primerljivo s severno Italijo. Marsikdo se sprašuje, kdo bi danes sploh lahko pregnal Ruse s tako obsežnega območja. Bodo na fronto odhajali fantje iz Anglije, Nemčije, Italije ali Francije, kakor je oznanjal Emmanuel Macron, ki je tudi zavoljo te izjave prejel volilno zaušnico? Bodo napadi na strateške objekte v Rusiji oslabili njeno vojaško premoč, morebiti do te mere, da bo »ruska stran vendarle sprevidela napako« in se samodejno umaknila, kot razmišlja predstavnik Slovenije pri Natu Andrej Benedejčič (Delo, 13. julij)? Kaj pa, če najavljena zaostritev ne prinese stvarnejših premikov, kaj bodo tedaj predlagali geopolitični veleumi zahodnega zavezništva?

Porazno se zdi predvsem to, da se skoraj noben državnik (razen izjemnega papeža Frančiška) ne zavzema za mirovne pobude ali vsaj začasno prekinitev ognja. Samooklicana konferenca za mir v Švici, kamor niso povabili Rusije, je izzvenela kot teater absurda. Obenem se politika EU vse bolj osredotoča na postavke za nabavo orožja. Za osnovne socialne storitve denarja ni, za granate in rakete pa ga je vedno dovolj. Skorajda ni več razlik med stališči Unije, ki je politično predstavniška organizacija, in Nata, ki ima izključno vojaški značaj. Obe si neumorno in enoumno prizadevata za eskalacijo konflikta z Rusijo, hkrati mižita ob izraelskih grozodejstvih v Gazi.

Mirovniške pobude so žal večkrat preslišane ali neupoštevane. Te dni je predsednica Državnega zbora Slovenije Urška Klakočar Zupančič sprejela zastopstvo stotih podpisnikov poziva, naj se odnos Slovenije do vojne v Ukrajini spremeni in naj se RS zavzame za mirovna pogajanja (Robert Golob in Nataša Pirc Musar nista želela sprejeti delegacije). Pobuda je bila deležna sarkazma; omenimo naj prispevek Luke Lisjaka Gabrijelčiča z zafrkljivim naslovom Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom (Delo, prav tam). Ne govori se več o korejski rešitvi iz leta 1953, ko so Korejci po treh letih vojne in skoraj treh milijonih mrtvih določili demarkacijsko črto na 38. vzporedniku. Ta še danes ločuje Severno od Južne Koreje, čeprav ni nikoli prišlo do mirovne konference, ki bi uradno zapečatila mejo.

Odtlej sta se dve Koreji razvijali vsaka po svoje, ena se ponaša z uspešnim kapitalizmom, druga ždi v okostenelem real-socializmu. A če ne bi pred 70 leti dosegli sporazuma o začasni razmejitvi in bi se Korejci še dalje vojskovali, bi imeli danes desetine milijonov mrtvih in totalno opustošenje. Po korejskem kompromisu bi se lahko zgledovali Ukrajina in Rusija. Z dogovorom o začasni demarkacijski črti bi ukinili vojskovanje, umiranje in uničenje, taka začasna rešitev bi se lahko zavlekla za sto ali magari tisoč let. A medtem ljudje ne bi umirali.

Žal se obravnavana resolucija Evroparlamenta oddaljuje od te možnosti.