ŽARIŠČE: Ko odgovornost ni krivda

Eden izmed pojmov, ki se mi tu pa tam pojavlja v mislih, je pojem odgovornosti, ki že v korenu besede vsebuje svoje bistvo: odgovarjati (sebi ali drugim) za svoja dejanja ali ne-dejanja in njihove posledice. Na prvi pogled se stvar zdi enostavna in samo po sebi umevna, vsi pa vemo, tudi iz lastne izkušnje, da ni vedno tako.

Ne bom se spuščala v filozofsko obravnavo tega pojma, saj so to storili in še počenjajo veliko večji umi, kot je moj, ampak se bom omejila le na nekaj svojih opazovanj. Tudi samo sebe namreč, kljub svojemu prepričanju, da je potrebno biti odgovorni, zalotim v dvomu, da bi se enostavno skrila pred kako večjo ali manjšo preizkušnjo in posledično mi ne bi bilo potrebno odgovarjati zanjo. Skušnjava je velika in, ker smo vsi krvavi pod kožo, včasih prevlada.

Prav gotovo je tako obnašanje bolj problematično pri ljudeh, ki imajo neko družbeno funkcijo ter višji in pomembnejši so, večja in konkretnejša bi morala biti njihova odgovornost. Večkrat pa smo priča temu, kar s slikovito tržaško narečno besedno zvezo imenujemo »scariga barile«, ko se odgovornost za določeno, po navadi nekoliko zahtevno stvar prelaga z osebe na osebo, z urada na urad, z institucije na institucijo, tako da na koncu ni nikomur jasno, kdo odgovarja za kaj, in zadeva obtiči.

Makroskopski primer takega obnašanja je zvračanje številnih odgovornosti na Evropsko unijo, predvsem ko bi morale državne vlade in njihove strukture podvzeti določene ukrepe, ki so lahko nepopularni.

Vzemimo primer t. i. zelenega prehoda, ki je nujno potreben, če nočemo zanamcem pustiti planeta, ki bo postajal iz dneva v dan manj prijazen za življenje človeštva. Mimogrede, v teh dneh sem brala, da se je med letoma 1990 in 2019 globalni izpust toplogrednih plinov povišal za 54 %, in to v času, ko je znanstvena skupnost konkretno opozarjala na dejstvo, da so klimatske spremembe odvisne od delovanja človeka! Pri nas je časovnica, ki jo Evropa predlaga za to, da bi omejili izpust teh plinov, vzbudila val ljudskega negodovanja in italijanski ministri so kot za stavo izjavljali, da se Italija tega ne bo držala. Kdo pa si bo prevzel odgovornost za ogromno škodo, ki jo na tak način povzročajo/mo?

Isto velja še za epohalno migrantsko krizo, ki je med drugim vsaj delno pogojena tudi od klimatskih sprememb. Ukrepi, ki smo jim priča, so v bistvu namenjeni le zajezitvi prihodov in posredno povzročajo nečloveško ravnanje z migranti v nekaterih državah severne Afrike, pa tudi povečujejo tveganje smrti v brodolomih. Paradoksalno je, da italijanske oblasti večkrat zvračajo odgovornost na ladje humanitarnih organizacij, češ da so vpletene v trgovanje z ljudmi oz. da je njihova prisotnost v Sredozemlju vaba za te nesrečneže, ki si v resnici želijo le boljšega življenja.

Toda vrnimo se k osebni odgovornosti, ki zadeva vsakega izmed nas. Zdi se mi, da smo tudi v tem primeru bolj nagnjeni k temu, da iščemo odgovornosti ostalih pred svojimi. Banalen primer: čigava je odgovornost, če naš otrok ni dovolj uspešen v šoli ali v športu ali še na kakem drugem področju. Dogaja se, da za to krivimo učitelje ali profesorje, trenerje, mentorje, ne pade pa nam na misel, da bi lahko bili ti neuspehi plod naše vzgoje ali pa enostavno premajhne prizadevnosti našega otroka.

In še drugo negativno plat vidim v takem ravnanju, in sicer to, da na tak način našim mladim predstavljamo zgrešen model obnašanja, po katerem odgovornost za lastna dejanja ni potrebna. In jim s tem delamo medvedjo uslugo, saj se bo v življenju izkazalo, da to ni vedno možno!

Pomanjkljiv smisel za odgovornost opažam tudi glede soudeleženosti pri različnih vidikih predvsem političnega življenja. Zavedati bi se namreč morali, da smo družba mi vsi, da je politika - sicer malo idealizirano - način, kako bi dosegli boljše življenjske pogoje za najširšo populacijo. V resnici pa se takšnim temam izogibamo češ, naj se z njimi ukvarjajo tisti, ki jih to zanima. Na tak način se sicer rešimo odgovornosti, prepuščamo pa odločitve drugim.

Ko zdaj prebiram te vrstice, ugotavljam, da bi v njih lahko besedo odgovornost večkrat zamenjali z besedo krivda. Seveda sploh ne gre za sinonima in odgovornost je večkrat zelo pozitivna lastnost. Ko ne bi bilo tako, bi naše organiziranosti ne bilo, ker ne bi bilo požrtvovalnih predsednic in predsednikov, odbornic in odbornikov, posameznic in posameznikov, ki si v najrazličnejših organizacijah, društvih, krožkih (teh je v naši skupnosti okrog 300!) prevzemajo tudi velike odgovornosti v prid vseh nas.