Prijava
Dark Theme
Smo sredi poletja, pravzaprav v njegovem vrhuncu, ki ga večina zahodnega, skomercializiranega sveta istoveti z oddihom. To je namreč čas, namenjen za vse tisto, kar nam je najbolj pri srcu, torej za vsa tista zanimanja, ki smo jih zaradi neodložljivih obveznosti v delovnem času bolj ali manj zanemarili.
Za marsikoga je to čas počitka ali pa gibanja, potovanj, pa tudi intelektualnega dela oziroma branja tiste preobilice novih knjig, ki jih nismo uspeli prebrati med letom. Ljudje skratka izkoriščamo čas brez delovnih obveznosti na različne načine, največkrat pa ga namenjamo potovanjem v bližnje ali pa zelo oddaljene kraje. Glede počitnikovanja smo si namreč zelo različni: za marsikatere pomeni počitek predvsem to, da so v miru doma in uživajo v tihoti lastnega doma. Po pandemiji, ko smo bili večkrat prisiljeno zaprti med štiri stene, pa se vse več ljudi odloča za počitnikovanje v različnih krajih, razen tistih turistov, ki jih strah pred epidemijo še vedno hromi in so zato najraje doma ... Zaradi posebnih ukrepov in digitalnega, tako imenovanega zelenega potrdila, je nasploh potovanje kamorkoli precej oteženo. Poleg tega prihajajo vsak dan sveže novice o t. i. »barvah« posameznih držav in o širjenju delta različice tudi v turistično najbolj privlačnih deželah. Ni skrivnost, da so prav te države (Grčija, Hrvaška, Španija, Portugalska itd.) nekoliko polepšale epidemiološko sliko, zato da bi prepričale turistične agencije glede varnosti pred okužbo in tako privabile čim več turistov. Celoten turizem je namreč zaradi pandemije utrpel zelo veliko škodo in posamezne države skušajo rešiti, kar se rešiti da.
Tudi Grčija se je, kot kaže, predstavila širši evropski stvarnosti kot varna država, varni naj bi bili predvsem številni otoki, ki so priljubljena destinacija predvsem Angležev, Nemcev, Holandcev, Italijanov in drugih vzhodnih narodov, v zadnjih letih tudi Rusov. Pogoji za vstop v državo so dokaj strogi, saj mora potnik predstaviti evropsko digitalno covid potrdilo v digitalni ali papirni obliki, opremljeno s QR kodo, ki vsebuje podatke o negativnem rezultatu testa PCR ali testa HAG, potrdilo o cepljenju, potrdilo o prebolelosti (ali potrdilo o cepljenju za prebolevnike), poleg tega pa mora vsak potnik izpolniti obrazec PLF (The Passenger Locator Form), ki ga mora predložiti ob prijavi na let na letališču ob odhodu ter na mejni kontroli po pristanku v Grčiji. Za nameček se lahko ob vstopu v Grčijo pri vseh potnikih odredi naključni zdravstveni pregled s PCR testom, ki ga ni mogoče zavrniti. Da situacija na otokih ni najbolj spodbudna (marsikateri so namreč celo na rdečem seznamu), so nam povedali nato domačini oziroma sezonski delavci (Rusi, Albanci, Kosovci, Bolgari itd.), ki so tu zaposleni v poletnih mesecih. Sicer pa moram povedati, da Grki vzorno in dosledno skrbijo za higieno in spoštovanje covidnih pravil v hotelih in ostalih zaprtih prostorih; skratka – za nekoga, ki je vajen grške gostoljubnosti, slikovitih plaž ob kristalno čistem morju, grške hrane in sončnih zatonov v prijaznih gorskih vasicah, je odpovedati se počitnikovanju v Grčiji zelo težko.
Letos sva se z ženo odločila za Hipokratov otok Kos, kjer se nahajajo številne arheološke znamenitosti in je le nekaj morskih milj oddaljen od turške obale. Zanimiv, miren otok z razgibano zgodovino in prav tako razgibanim reliefom. Edino, kar naju je na tem turistično privlačnem otoku motilo, je bila stalna prisotnost grške vojske, in to v brk turistom. Vojaški kamioni v pristanišču v Kardameni, fregata na sredi morja pred turško obalo, nizki preleti vojaških letal in patruljiranje manjših vojaških čolnov, predvsem v nočnem času: vse to je bil očiten dokaz stopnjevanja napetosti v grško-turških odnosih, ki sega sicer globoko v zgodovino, razplamteli pa so se predvsem po 2. septembru 2019, ko se je turški predsednik Erdogan predstavil na fotografiji z zemljevidom, na katerem naj bi skoraj polovica Egejskega morja in območje do vzhodne obale Krete pripadala Turčiji. Omenjeni zemljevid je bil predstavljen med uradno slovesnostjo v Istanbulu in prikazuje celotno območje kot »Turško Modro domovino«. »Modre domovine« seveda ni mogoče interpretirati drugače kot iredentistični in predvsem ekspanzionistični načrt, ki postavlja pod vprašaj tudi lastništvo dodekaneških otokov (h katerim spadata tudi Rodos in Kos).
V odgovor na turško provokacijo je Grčija kljub Lozanski pogodbi iz leta 1923 (ta vključuje demilitarizacijo otokov v neposredni bližini turške obale) na teh začela kopičiti orožje in vojaško prisotnost nasploh. Sporom med Atenami in Ankaro je namreč botrovalo tudi dejstvo, da si Grčija, kot trdi sama, v skladu z mednarodnim pravom lasti Egejsko morje, ki naj bi ji pripadalo zaradi številnih tamkajšnjih grških otokov. Turčija ni podpisala konvencije ZN o morju, po kateri bi bilo morje okoli vseh grških otokov grško. Grški otok Kastellorizo, v spornem jugovzhodnem Egejskem morju, je namreč samo dva kilometra oddaljen od turške obale, vendar si zaradi tega Grčija lasti ta del Egejskega morja ...
Večno rivalstvo med obema državama v vzhodnem Sredozemlju se tako nadaljuje in stopnjuje, podžigajo ga nejasnosti glede teritorialnega morja in ozračja nad njim, izključne ekonomske cone. Odnosi so se dodatno zapletli, ko so odkrili v spornih vodah bogata nahajališča zemeljskega plina. K sreči sta obe državi članici zveze Nato in se zato (načeloma) ne bi smeli vojskovati med seboj. Kljub temu sta bili v zadnjih desetletjih večkrat na robu vojne, ki jo je preprečilo posredovanje iz tujine, predvsem ZDA.
Danes predseduje Evropski uniji Slovenija, ki se bo morala ukvarjati tudi s tem problemom. Bogata zgodovina in izjemna lepota Vzhodnega Sredozemlja vabita že stoletja številne obiskovalce od vsepovsod. V Grčiji, Turčiji, na Cipru (tudi v turškem delu) radi počitnikujemo tudi Slovenci. Turčija kontrolira emigrantski val, ki pritiska na mejo z zahodno sosedo. Situacija je torej zelo kompleksna in eksplozivna, zato bo potrebno veliko diplomacije za umirjanje političnih strasti, da bodo ti kraji in njihovi prebivalci še naprej živeli v miru in sožitju.
