ŽARIŠČE: Dileme slovenske desnice

Desnosredinska garnitura v Sloveniji je prevzela oblast februarja 2020 zaradi nesposobnosti levosredinske koalicije, da bi pridobljeni mandat izpeljala do naravnega izteka leta 2022. Tedanji premier Marjan Šarec je januarja lani želel na predčasne volitve zaradi zelo ugodnih javnomnenjskih napovedi. Iste ankete pa so strankama SMC in DeSUS, ki sta ga dotlej podpirali, napovedale izpad iz Državnega zbora. Njuni poslanci so se zavedali, da bi na predčasnih volitvah verjetno pogoreli, a Šarec je od njih zahteval, naj se s tem sprijaznijo. To je bilo arogantno in hkrati naivno: SMC in DeSUS sta namesto predčasnega izginotja izbrala povezavo z Janezom Janšo in sestavili vlado s SDS in NSi. Njuna odločitev je bila povsem legitimna in v skladu s pravilom o konstruktivni nezaupnici.

Kontroverzni Janez Janša se je tako v času samostojne Slovenije tretjič povzpel na premierski položaj. Tokratno vladanje se zdi problematično iz dveh razlogov. Najprej zaradi samega prevzema vlade: Šarca so mediji kovali v nebo, a je oblast izgubil na grotesken način, kar je Janša izkoristil, in to je bilo za del slovenske javnosti frapantno. Nekaj tednov kasneje se je po Evropi razširil covid-19 in novonastala slovenska vlada se je takoj znašla v izrednem stanju, ki še traja in mu ni videti konca. Pošteno bi bilo, da se Janševo vlado presoja ob upoštevanju emergenčnih razmer, v katerih deluje od same umestitve. Na pandemijo je reagirala dobro ter uvedla ustrezne zdravstvene in gospodarske ukrepe. Slovenski zdravstveni sistem je kljub pomanjkljivostim prestal krizo in ni kolapsiral. Država je pomagala domačim podjetjem s premišljenimi ter učinkovitimi olajšavami in prispevki. Seveda se je zadolževala, a vse države so zaradi pandemije povečale javni dolg. Dolgove bo mogoče poravnati z rastjo gospodarstva in slovenski gospodarski kazalci so dobri.

Za levi mainstream je sedanje mandatarstvo Janeza Janše neprebavljivo. Osrednji slovenski mediji so že desetletja izrazito nenaklonjeni do SDS, o Janši poročajo z nekakšno bolestno, maniakalno ihto. In ker so v Sloveniji mediji last koncernov, v katerih ima država pomemben delež, se postavlja vprašanje, čemu nima ena tretjina slovenskih volivcev – toliko jih približno šteje desnosredinski tabor – nobenega vpliva na sredstva javnega obveščanja. Nekateri sodijo, da bi bila desnica manj zagrenjena in radikalna, če bi imela večjo vlogo pri glavnih medijih. Morda bi bil sam Janša manj agresiven in bolj priljuden, če bi imel na voljo institucionalno glasilo in se mu ne bi bilo treba zatekati k zasebnim kanalom (npr. Nova24TV), ki nimajo iste veljave in ugleda kot etablirani mediji. Za nameček se je v institucijah Evropske unije paradoksalno razširila zgodba, da sedanja vlada ogroža svobodo medijev, medtem ko ji slednji lahko nemoteno nasprotujejo.

A prav nepriljubljenost Janševe vlade v EU kaže na osnovno dilemo slovenske desnice: kako je mogoče, da slednja nima podpornikov med liberalnimi ali krščansko-demokratičnimi strankami zahodnih članic Unije? Mar ne spada njena ideološka usmeritev v isto politično skupnost? SDS sicer spleta prijateljske vezi s sorodnimi silami iz Višegrajske skupine, kar gotovo ne paše Bruslju. A po vsej verjetnosti ima politični krč slovenske desnice globlje korenine.

Desničarski tabor je nekako obtičal v prepričanju, da se mu še danes godi krivica, da je še zapostavljen, kakor če bi SFRJ izumrla pred par dnevi. Primer takega razmišljanja je predavanje nadškofa Antona Stresa na letošnji Dragi. Ugledni govornik trdi, da je slovenska družba prežeta z usedlinami prejšnjega režima, v Republiki Sloveniji vlada »napol demokracija«, stare sile pa še vedno držijo v pesti vzvode oblasti. A vendar: komunizem je bil na oblasti 45 let, Slovenija je samostojna 30 let, deset tisoči so se rodili po letu 1990. Je mogoče, da leta 2021 nekdanja ideologija in bivši partijci prevladujejo v slovenskem prostoru?

Zgodba o medijih to sicer deloma potrjuje, a slovenski desnici preboj ne uspe tudi iz drugih razlogov. Po mnenju marsikoga je desni mainstream nedovzeten za temeljne problematike sodobnosti. Vprašanje globalizacije, demografske rasti in priseljevanja, neenakosti in prekomernega kopičenja bogastva, zaton tradicionalne industrije in brezposelnost, vzpon Azije in kriza zahoda, obstanek EU, vloga Slovenije v tako burnem času – človeštvo se sooča z epohalnimi spremembami, a zdi se, da gre vse to mimo desne inteligence, saj se slednja povečini osredotoča na našo preteklost. Osrednja tema so še vedno druga svetovna vojna in zgodovinske travme, pri tem je desni diskurz celo vrgel v isti koš boljševistične ekscese in partizanski boj, kar ne bo pripomoglo k spravi. Na kritiko Janševih nastopov in tvitov, ki je prišla iz publike, je nadškof Stres, gost Drage, odgovoril, da se liderji presojajo po dejanjih in ne besedah. Toda nič kaj sočuten Janšev odnos do beguncev iz Afganistana ni beseda, je dejanje s konkretnimi posledicami, ki niso v skladu z doktrino Vatikana in razsvetljene evropske misli.