ZANOV PREDLOG: Mi in tisto ploskanje

V začetku februarja leta 2001 so senatorji leve sredine s ploskanjem pozdravili sprejetje zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Ploskanju smo se pridružili tudi novinarji in gostje med občinstvom, ki je spremljalo tisto za nas Slovence zgodovinsko zasedanje senatne skupščine. Parlamentarci leve sredine so julija leto prej zaploskali tudi ob odobritvi zaščite v poslanski zbornici, čeprav je zakon čakala še zelo zahtevna pot v senatu. V obeh primerih se senatorji in poslanci, ki so volili proti zaščiti, niso pridružili ploskanju, a so sedeli na svojih klopeh ter počakali, da sta predsednika Nicola Mancino in Luciano Violante sporočila izid glasovanja.

Še danes imam pred očmi Gianfranca Finija, ki je ob odobritvi naše zaščite sedel ob tržaškem somišljeniku Robertu Menii ter nekam strmel v prazno. Voditelj Nacionalnega zavezništva je poosebljal dostojanstvo politika, ki se je do zadnjega v parlamentu, ob belem dnevu, boril proti zaščiti, na koncu pa je bil poražen.

Fini se je v svoji glasovalni izjavi v poslanski zbornici sprijaznil, da bo zaščitni zakon sprejet in da njegovo stranko čaka hud politični poraz. Nasprotniki so ga premagali, niso pa ga ponižali, kar jim je Fini priznal tudi ob kasnejših tržaških obiskih. Med enim izmed svojih zadnjih nastopov na tržaški Pomorski postaji je obsodil fašizem in njegove rasistične zakone, zmanjkal pa mu je pogum, da bi javno priznal pravico slovenske manjšine do zaščite. Škoda za zamujeno priložnost.

Nisem si predstavljal, da bom v senatu kdaj videl ploskati gospoda italijanske politike Fulvia Camerinija in Mitjo Volčiča, a sem to vendarle dočakal. Parlamentarci so takrat ploskali, ker je parlament – čeprav z zamudo – italijanskim državljanom slovenskega jezika in narodnosti priznal pravice, ki jim po ustavi pripadajo.

Kakšna razlika s sredinim ploskanjem v senatu, ko so predstavniki desne sredine hrupno pozdravili dokončno »potopitev« zakonskega predloga proti homofobiji, ki je znan tudi kot »zakon Zan«. Zaploskali niso za priznanje nove pravice, a zato, ker je senat nekatere državljanke in državljane prikrajšal za pravice, ki bi jim morale v sodobni družbi pripadati.

Kot državljana me je ta aplavz, zelo podoben hrupnemu izpadu nogometnih navijačev, zelo prizadel. Če bi do neke mere lahko razumel takšne ali drugačne pomisleke nad tako zasnovanim zakonom, ne morem sprejeti ploskanja, ko nekoga za nekaj prikrajšaš. In ne smemo pozabiti, da je poslanska zbornica ta zakonski predlog že sprejela in se palača Montecitorio takrat ni zrušila.

Ne bom delal vzporednic zakona proti homofobiji z našim zaščitnim zakonom, čeprav so v obeh primerih v igri državljanske pravice. Sramotno ploskanje v senatu priča koliko naporov mora Italija še vložiti za priznanje pravic vseh svojih državljank in državljanov ter koliko poti morata še prehoditi italijanska desnica in desna sredina (ploskali so tudi senatorji Berlusconijeve stranke) na področju spoštovanja človekovega dostojanstva. Nikakor ne pogrešam Finija, ki pa je bil na področju civilnih svoboščin dosti bolj odprt in napreden od aktualnih političnih naslednikov na desnici, čeprav je, dokler je mogel, nasprotoval zaščiti slovenske manjšine.