Mir očitno nima več pomena, ki ga je imel nekoč. Mobilizacija za mir, ki so jo sklicale pomembne italijanske organizacije, je v Trstu v soboto dopoldne privabila dobro stoterico ljudi. Popoldanskemu shodu za Ukrajino se ni godilo bolje. Pred leti bi takšen dan verjetno izpadel manj žalostno.
Legendarni angleški socialistični kantavtor Billy Bragg vedno rad spremeni tekst svoje pesmi Waiting for the Great Leap Forwards. Pred 20 leti je Fidel Castro postal Donald Rumsfeld, teme hladne vojne je nadomestila vojna v Iraku: »Hladna vojna se je končala, stave so čedalje višje, jaz pa ne mislim, da bomo premagali os zla s pametnimi bombami in neumnimi ljudmi.« Pred dvajsetimi leti se je civilna družba resno mobilizirala proti vojnam. Bil sem še otrok, ampak dobro se spominjam, kako so se iz dneva v dan pojavile mirovniške zastave.
Dogma liberalnega in demokratičnega mainstreama pa je danes, da nam je Ukrajina dokazala, da moramo investirati v našo varnost. A ne bi raje v mir? Pozabili smo, da vojna ni edina možnost. Obenem ne sme nikoli biti naša izbira. Varnosti ne bomo dosegli, če se bomo oboroževali v nedogled. Varen svet sloni na solidarnosti in pravičnosti. Zunanji in notranji. Svetovna skupnost si je že pred 55 leti zadala cilj, da bi države donatorice namenile 0,7 odstotka svojega bruto nacionalnega dohodka za mednarodni razvoj. V petih desetletjih je to raven doseglo (ne pa tudi obdržalo) le 15 držav. Zadnje povprečje leta 2022 je bilo 0,37 odstotka. Polovica.
Za boljši svet se moramo strinjati vsi. Vanj moramo vlagati. Nekje pa bo tudi treba začeti, nekdo bo moral dati zgled in to ne bo Putin, ki ne sme zmagati. Obuditi moramo duh, ki ga je Evropa že imela, ko se je iz vojne kaj naučila. Vojne so grozne, a jutri bo nov dan. Svet mora sloneti na pravičnih odnosih. Ukrajina, Rusija, Izrael, Palestina, ves svet ima pravico do miru in svobode.