VOLITVE V ITALIJI: Zmagovalka, izzivalka, poraženci in podvig

Evropske volitve v Italiji pogosto prinašajo presenetljive rezultate, posebno velike podvige (spomnimo se Renzijeve Demokratske stranke, ki je leta 2014 celo presegla 40 odstotkov glasov, in Salvinijeve Lige pred petimi leti s 34 odstotki) ter krepka razočaranja, ki se potem ne ponovijo nujno tudi na parlamentarnih volitvah.

Tokrat tako izrednih dosežkov ali polomov ni bilo, z volišč pa je prišlo kar nekaj zanimivih sporočil. Na vrhu so se po prevzemu vladnih vajeti leta 2022 stabilizirali Bratje Italije, za njimi je ostala edinole še Demokratska stranka, kar naj bi med drugim odražalo dejstvo, da se je politična debata v zadnjem obdobju osredotočila predvsem na besedne dvoboje med premierko Giorgio Meloni in njeno prvo izzivalko Elly Schlein. Za njima se je, zelo daleč, znašlo kar precej poražencev, od Gibanja 5 zvezd, ki v identitetni krizi išče pravo smer, in dveh sredinskih strank, ki sta - z enakimi programi, toda narazen zaradi neuskladljivih egov svojih veljakov - ostali praznih rok, do Lige, ki je zdaj šele tretja sila vladne koalicije. In glede na pol milijona prejetih osebnih glasov fašistoidnega generala Vannaccija, ki z nekaterimi vidnimi ligaši, kot sta guvernerja Fedriga in Zaia, nima nič skupnega, se zdaj marsikdo sprašuje, kolikšno podporo bi dejansko imela Salvinijeva stranka brez te avanturistične poteze, s katero je minister za infrastrukturo Bratom Italije poskusil odjedati prostor na skrajni desni, kamor se Liga tudi postavlja v Evropskem parlamentu.

Potem je tu zelo dober rezultat Zelenih in Levice, ki so spretno unovčili kandidaturi Ilarie Salis in Mimma Lucana ter zabeležili zgodovinski rezultat. V prvem televizijskem komentarju se je vodja Levice Fratoianni sicer morda nekoliko prenaglil, ko je rezultate v Franciji in Nemčiji, kjer so vladne sile dobile močno klofuto, označil kot »poraz stranke vojne«. Kdo je pa v tej stranki vojne? Lahko se strinjamo, da je francoski predsednik Macron podpornik Ukrajine, kancler Scholz pa s pošiljanjem orožja Kijevu omahuje, pri tem je precej manj odločen od prve zmagovalke nemških volitev, desnosredinske CDU (na primer glede raket Taurus), ter tudi od lastnih vladnih partnerjev - liberalcev ter Zelenih, s katerimi si je kancler ravno zaradi tega večkrat navzkriž. Nemški Grünen, veliki pragmatiki, naj bi z italijansko zeleno-rdečo navezo v Bruslju delali z ramo ob rami, čeprav so si njihova stališča v marsičem nasprotna, tako glede vojne kot jedrske energije in plinskih terminalov.