Najtemnejša ura ni minila. Danes traja že eno leto. Do kdaj še glede na pričakovanja, da bo vojna, ki jo je povzročila ruska agresija, še bolj brutalna, ko se bodo na bojiščih Ukrajine spopadali najsodobnejši tanki in vse bolj težko orožje? Do kod še glede na dejstvo, da so ruske grožnje občasno nabite tudi z jedrskim nabojem? In kakšen bo človeški davek vojne, kakršna se ne bi smela nikoli začeti, ko bi se iz preteklosti kaj naučili?
Že danes so podatki grozljivi: vsaj 8000 umrlih civilistov (po ocenah Združenih narodov je bilo do decembra lani med ubitimi 1.800 žensk in 400 otrok), skoraj 13.300 ranjenih, 18 milijonov beguncev, od katerih se jih je vrnilo 10 milijonov, šest milijonov razseljenih na domačih tleh, 8,3 milijona brez strehe nad glavo, njihovo preživetje je odvisno od humanitarne pomoči. Podatki o umrlih vojakih pa so v vojnah ena izmed najbolj varovanih skrivnosti. Ranjenih ali ubitih je bilo po nekaterih ocenah 180.000 ruskih in 100.000 ukrajinskih vojakov.
Spopad, za katerega so v Moskvi mislili, da bo kratkotrajen, se je sprevrgel v najhujšo politično in humanitarno krizo po drugi svetovni vojni, ki ima za najbolj »ugledno« žrtev mednarodni pravni red. Torkova govora predsednika ZDA iz Varšave in predsednika Ruske federacije iz Moskve sta pahnila Evropo v hladno vojno tretjega tisočletja. Pokurjenih je vsaj 50 let mednarodnih ravnovesij. Evropske države se lahko tolažijo s svojo enotnostjo, ki se kaže v popolni podpori Ukrajini in, konkretneje, neizogibno, v oboroževanju ukrajinske vojske. Države članice atlantskega pakta so strnile vrste. Po zaslugi ruskega predsednika je Natov varnostni dežnik zaželen tudi tam, kjer ga danes še ni. Toda vse to se dogaja na razvalinah svetovnega reda, ki ga je z agresijo sosednje države pred enim letom povzročila jedrska velesila, ki je bila stalni član Varnostnega sveta Združenih narodov. Po koncu vojne - naj bo ta čim prej! - bo potrebno sestaviti novi svetovni red. Postavljale pa ga bodo Kitajska in ZDA.