VELIKA NOČ: Trnova je pot do zvezd

Koronski čas ima težave s prihodnostjo!

Utrujeni smo, priznajmo na glas. Od neaktivnosti. In mrzlične ihte. Povečini gledamo v zrak in čakamo. Kar lahko storiš že danes, odloži na jutri, je stalno reklo pandemične resničnosti. Na jutri, ki ga že dobro leto ni.

Izkušnja odlašanja – saj bo! – izčrpava naše (za)upanje in vero v boljše čase.

Vsenaokrog pustinja dobrih novic, povodenj neizpolnjenih obljub, nelagodje in nemir, pomanjkanje smisla, cinična odčaranost, tekoča kompleksnost sveta, ki polzi med prsti. Perspektivno obzorje se oddaljuje, včerajšnja zgodba ponavlja. Ni hujšega, kot je večno vračanje enakega.

Nekaj mazohističnega je v spremljanju aktualnih novic – naslada tragedije, temni turizem časopisnih ali zaslonskih strani. Kot če bi se dan za dnem prebujali v nočno moro, v kateri vlogo nezemljanov igramo sami. Mračni oblaki se zbirajo nad sedanjostjo, mi pa čakamo, obupani od nemoči, da udari naslednja ujma. Na vrtnem drevju pomlad, v človeških srcih jesen.

Zgodovina je valovanje obdobij zgoščanja in redčenja. Mnenja in vrednote, dogodki in strasti, besede in čustva se danes polnijo kakor jadra brez mere in filtrov, brez odpuščanja. Napenjajo jih spletna družbena omrežja, ki nas hkrati ohranjajo nad vodo in potapljajo v počloveški čas ideološke polarizacije, poresničnih debat, nedialoške nestrpnosti. Moderni so (zopet) vse pobarbarili! Človek je (p)ostal človeku tujec. Gorečno pravdarstvo, ki smo mu priča na vseh ravneh, je posledica duhovne in kulturne revščine, bolezen od kruha pijanega človeka. Prava vrtčevska kregarija: jaz tebi svinčnik, ti meni šilček – kdo bo koga usekal nižje? Ne znamo več poslušati ne sebe ne drugih, ne zmoremo se vzdržati sodbe, nočemo priznati svoje nevednosti. Internet prinaša na dan najslabše od človeka – pa čeprav le profilno sliko! Kako glasni s(m)o na spletu in kako tiho na štiri oči. Toda življenje teži k ravnovesju: sproščati moramo premirne sile in popuščati napetosti, pogasiti strasti in omiliti izjave, umakniti pest govoričenja in podati roko pogovoru, da spremenimo nekaj tam, kjer je edino mogoče – na sebi. V pokoronsko jutro, ki ni daleč pred nami, se bo najbolje prebudil, kdor bo iz tega »srednjega veka« znal izvleči kar se da največ znanja, spretnosti in uvidov, novih prioritet in oživljenih ciljev, daljnosežnih in stopnjevitih načrtov, ker se korak za korakom daleč pride, kot v gorah.

Problem ni toliko krizna normalnost, temveč to, da se nanjo privajamo. Da nam zmanjkuje potrpljenja, božje masti. Da se prilagajamo vsakdanu »spodaj brez«, varni udobnosti sestankov, predavanj in dogodkov v pižami in natikačih, javnemu življenju, ki se odvija »na pol« in ne povsem »zares«. Zasebnost ima smisel samo, če nas »tam zunaj«, na ulici ali trgu pred hišo, nekdo čaka. Ujeti smo v foteljsko ječo: sedimo na mehkem, v obilju odvečnega in pomanjkanju bistvenega. Tudi angažma je času primeren – naslanjaški. Koronski državljan je junak pasivnosti. Rotim vas: ne privadimo se na to »normalnost«! Z annus horribilis 2020 smo zdravje postavili za najvišje življenjsko načelo. Že prav, toda katero? Na račun telesnega zdravja hira družbeno zdravje, človečnost. Človeška družba je kužna, nalezljiva, človeška bližina je nevarna, kot pravi naslov sveže knjige Alija Žerdina. Psihološke korenine ukrepov za zajezitev širjenja okužb sežejo globoko in daleč. Tudi tu bo potrebno izumiti cepivo, veliko zahtevnejše od tega, ki ga ponujajo farmacevtske družbe – cepivo kulturnih, torej vzgojnih orodij proti človeškemu barbarstvu. Ogroženo je preživetje civilne skupnosti in javnega, v antičnem smislu političnega prostora, družbeno zdravje, ki ga medicina ne more pozdraviti. Zdravi ga dušna kultura budne in zrele vesti. V znamenitem prizoru pod Goro vic Odisej takole bodri tovariša Danteja in Vergila: »Premislite, čemu ste se rodili, / ni vaš namen živeti kot živali, / kreposti, znanju naj bi vi služili!« (Pekel XXVI, 118–120) Civilno krščanstvo prebuja, tolaži in opogumlja posameznika k osebni skrbi za družbeno preživetje človeka, ki je danes v veliki nevarnosti.

V tem osamljenem času so žalostna čustva nadvse privlačna, malodane modna. Prej kot za opis izčrpane resničnosti gre za stanje duha, ki se predaja sirenskemu petju črnega obupa in dekadenčno uživa v pričakovanju najhujšega, preoblečen v plašč apokalipse. Naše sinove ne vzgajamo več k želji po življenju in ljubezni do sveta, temveč k pričakovanju grožnje. Učimo jih preživeti z nevarnostjo, ki je pred nami. Pred prihodnostjo jih cepimo s strahom do sveta. Po starem teodicejskem načelu velja, da kdor pogreša upanje v prihodnost, ne sme Boga (ali usodo) obtoževati pesimizma, temveč sebe. Skušnjavi fatalizma se je treba upreti! Ne sme nas biti strah sončne svetlobe le zato, ker pogosto razsvetljuje bednost sveta, če parafraziramo slikarja Renéja Magritta. Razum veleva trezno budnost, srce pa voljno upanje. Humanisti se teme ne bojimo, pred svetlobo ne mižimo. Po razumu smo pesimisti, po srcu optimisti. Mladi, ki imajo vse še pred sabo, nas (odrasle), ki imamo že nekaj za sabo, potrebujejo ravno na tem mestu: da jim z argumenti pokažemo, da se izplača vlagati v sedanjost, ker je prihodnost za vrati.

Največji krščanski praznik, velika noč, prenaša tudi renesančno, torej civilno in laično sporočilo: vero v preroditvene možnosti človeka, vsemu navkljub. Integralno preživetje, ta resnični izziv sodobnosti, je odvisno od vseh in vsakogar. Nič, kar je človeškega, nam ne sme biti več tuje. Začnimo (in končajmo) pri tem, kar je v naših močeh, kar je odvisno od nas, preostalo pa odstavimo s štedilnika, kakor stoiško uči kmečka modrost prednikov, ki so še mislili zdravo. V življenju nas ne vznemirjajo dejstva, temveč napačne sodbe, ki jih imamo o njih. Kdor torej presoja o vrednosti dogodkov in na tej podlagi vzpostavlja odnos do sočloveka ter sveta okrog sebe, je na pravi poti. Svoji sreči krepostno zagospoduje, kdor si življenje kuje na podlagi tega, kar je v njegovi moči, presežne sledove pa prepusti slepi nujnosti usode ali previdnosti Božjega načrta.

Toda za to je potrebna kultura, in sicer v najširšem, kmetovalskem pomenu – kot obdelovanje prsti. Dragocen koronski čas velja izkoristiti za kultiviranje tihe pristave, ki je v nas, in vrtička okrog nas: kos kraške zemlje ali rastlinski lonček, otroke in učence, starše in razširjeno družino, vaško in razredno skupnost, družbo prijateljev in somišljenikov, pa tudi zato, da med sovražniki zakrpamo kakšno luknjo in zgladimo ornico, otrebimo podivjani bared, na novo zasadimo pašten. Začeti od posameznikove »zasebnosti« in z zgledom širiti dobre državljanske prakse okrog nas, kakor če v mlako odvržemo kamen, ki se v koncentričnih krogih širi v okolico.

Prihodnost demokracije je odvisna od polnega uresničenja družbeno ozaveščenega individualizma po renesančnem modelu. Kot piše Erich Fromm v delu Beg pred svobodo, za duhovno krizo našega časa ni kriv domnevni pretirani individualizem, temveč dejstvo, da je to, kar imamo za individualizem, postalo prazna lupina. To je civilna lekcija, ki jo dolgujemo krščanskemu humanizmu: prerojevanje posameznika za boljšo družbo. Vzgorniški zanos, ki ga florentinski kancler Coluccio Salutati takole opiše: »Kajti jasno je, da lahko ti, ki bežiš od sveta, padeš z neba na zemljo, medtem ko morem jaz svoje srce dvigniti do neba, čeprav ostanem med posvetnimi rečmi.« Trnova je pot do zvezd. Per aspera ad astra.