V SLOVO: Dimitrij, Demetrio, Mitja

Mitja, Dimitri, Dimitrij, Demetrio. Za nas je bil Dimitrij, ko smo poročali o njegovem delu novinarja, senatorja in evroposlanca, pa še avtorja knjig: osmih v italijanskem jeziku in ene – zadnje in morda najbolj doživete – v slovenskem jeziku. Bil pa je Mitja, ko smo ga srečevali in se njim zapletli v pogovor. Ta je vsakič zašel po neslutenih, nepredvidljivih, presenetljivih poteh.

Dimitrij Volčič je bil privilegiranec. V obdobju, ko je na evropskem vzhodu vrelo, je o tamkajšnjih družbenih in političnih potresih lahko govoril v prvi osebi. Bil je več kot trideset let poročevalec italijanske radiotelevizije RAI z Dunaja, iz Prage, Bonna in predvsem Moskve, živel je v Rimu, Parizu in Bruslju. Med Praško pomladjo je bil v Pragi, med pokolom na Trgu Nebeškega miru v Pekingu, v novinarski delegaciji, ki je spremljala Gorbačova, bil je v Beogradu v dneh Titovega poslavljanja od živih. »V svojem poslovnem premikanju sem se dvanajstkrat selil, vsakič z družino in pohištvom,« je zabeležil v svoji slovenski knjigi. Bila je najbolj doživeta, njeno rojevanje pa tudi najbolj naporno, ker se v njenem prvem delu Volčič med vrsticami izpoveduje, govori o sebi, protagonist njegovega pisanja pa ni dogajanje v politiki ali družbi, o katerem je poročal na način, ki ga noben drug italijanski novinar po njem vse do danes ni obvladal. To dokazuje tudi odmev, ki ga je v italijanski javnosti imela njegova smrt. Pričakal jo je na svojem goriškem domu v noči na nedeljo. Minila sta le dva tedna po njegovem devetdesetem rojstnem dnevu.

Dimitrij Volčič je bil osebnost najprej v medijskem prostoru, za tem v italijanski in evropski politiki. Bil je novinar in politik s posebno karizmo in redkimi človeškimi talenti, ki pa jih ni delil z vsakomer. Bil je zahteven sogovornik, zelo pozoren, odklanjal je topost in povprečnost, zato je bil tudi izbirčen. Ko pa je sogovornika izbral – da je pripadal drugi generaciji, ni bil problem, prej nasprotno: izziv –, je bil presenetljivo radodaren. S prebliski in premisleki. Imel je izjemno sposobnost sprožati ideje, spodbujati razmislek – kritični razmislek –, se ne zaustavljati pri preprostih razlagah. »Kaj pa če ...,« je sogovornika vprašal na primer takrat, ko je drugače razmišljal ali ko se tudi sam ni več zadovoljil s svojo dotedanjo razlago in je bil odprt za možnost, da bo ponoven razmislek rodil novo, prepričljivejšo razlago. »Kaj pa če ...« Mantra, za novinarja »sveto« vprašanje. Pogovori z njim so bili šola kvalitetnega novinarstva. Takšnega, ki z zastavljanjem vprašanj in postavljanjem dvomov presoja informacije, ne daje poceni sodb, analizira, gre v globino. Takšnega, kakršnega morda ni več veliko.

V njegovem poročanju (in pogovorih) se je dogajanje zarisovalo skozi dejanja in usode ljudi, skozi zasebna in javna dejanja malih in velikih ljudi, Aleksandra Dubčka in Mihaila Gorbačova ..., a tudi Ivana Ivanoviča, prototipa malega ruskega človeka, ki mu je bil posvetil eno izmed svojih najbolj povednih televizijskih reportaž. Splošno zgodovino nam je pomagal razbirati, dekriptizirati – ko bi le imeli ta izraz – skozi ravnanja oblastnikov in drobno vsakdanjost. Presenetljivo je, kako zanimiva in jasna je slika, ki jo takšen način pripovedovanja izrisuje pred našimi očmi.

Živ vir njegovega znanja so bile ob pogovorih knjige, med njimi marsikatera knjiga, ki se je spopadala s pojmom naroda in identitete. Tudi glede tega je odstopal od pavšalnih, enoznačnih razlag. »Táko je mnenje fanta z imenom Mitja, Dimitri, Dimitrij, Demetrio, ki je od nekod dobil pravoslavno vero, v Ameriki ga imenujejo Volsajz, v Franciji Volvik (zelo spoštovan v gostilnah, ker je to rahlo popačeno ime znane francoske mineralne vode). Čuti odpor do vseh definicij in predalčkanja. Slovenski element se vpiše kot danost sam po sebi, brez kompleksov, ponosov ali občutkov več ali manjvrednosti ...,« še citiram iz njegove slovenske knjige. Ker se je zgodovina dogajala pred njegovimi očmi in se je lomila tudi – včasih pa predvsem – zaradi spopada identitet, ga je vprašanje identitete rado zaposlovalo. Identiteta je za človeka nuja, iz nje črpa samozavest, obenem ga povezuje s širšo skupnostjo. Takšno razumevanje identitete, ki izključuje vse ostale ljudi, pa povzroča nasilje, v skrajnostih ubija. Kar se je dogajalo na evropskem vzhodu ali pa na Balkanu, ki ju je Dimitrij Volčič dobro poznal, saj je bil tam novinar, ko je najbolj vrelo in se je tam lomila zgodovina in je en družbeni sistem zamenjal drugega, ne brez nasilja, pritrjuje tej razlagi. Njegovo samospraševanje o identiteti in o pripadnosti naj bo njegova zapuščina, izziv, ki je pisan na kožo »manjšincem«, nagovarjati pa bi moral tudi politiko, ki se spopada z izključevanjem različnih, z migrantskim vprašanjem ...

Zaradi vsega, kar nam je Dimitrij Volčič dal, podaril – na prvem mestu prijateljstvo, ki bo obstalo –, se od njega poslavljamo z občutkom hvaležnosti. Na Primorskem dnevniku pa tudi z zavedanjem, da je prijateljevanje zacelilo tudi rano in odpravilo brazgotino, ki sega na začetek petdesetih let. Tedaj je bil mlad novinar na našem dnevniku, a je bil zaradi svoje miselne svobode odslovljen. Takšna drža, ki ga je spremljala skozi vse njegovo izjemno življenje, nam bo za zgled.