V SLOVENIJI: Doslednost volivcev

Stranka Slovenske skupnosti je v svojem torkovem povolilnem sporočilu ocenila, da so slovenski volivci na nedeljskih državnozborskih volitvah pokazali zrelost. Ne glede na to, da si lahko pojem zrelost razlagamo na različne načine – za pluralno stranko z več dušami, kot je SSk, to še posebej velja – je tej oceni težko oporekati. Bolj kot zrelost pa je morda na mestu beseda doslednost.

Že na prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990, ko so volivci hkrati izbirali tudi predsednika republike, je sobivanje med zmagovalci različne orientacije, Demosom na eni in Milanom Kučanom na drugi strani, dejansko omogočilo hkrati pospešen in nepovraten, a tudi pravno neoporečen, plebiscitarno podprt in relativno miren izhod Slovenije iz razpadajoče Jugoslavije. Sledilo je obdobje hitrega in učinkovitega vključevanja mlade države v evropske in mednarodne integracijske tokove. Poosebljale so ga vlade Janeza Drnovška, ki je sebe in svojo stranko umestil v sredino političnega prostora. Kot proevropskega so slovenski volivci leta 2004 (še) dojemali tudi Janeza Janšo na edinih volitvah, ki jih je resnično osvojil. Še v času njegovega mandata pa so z izvolitvijo Danila Türka za predsednika republike (v boju z Lojzetom Peterletom) vnovič pokazali željo po »uravnoteženem« političnem vrhu. Zmerne in proevropske so bile tudi naslednje vlade.

Koalicija, ki je vladala Sloveniji v zadnjih dveh letih, zlasti stranka SDS, je nakazovala radikalen odmik od te poti in zasuk v smer suverenizma. Temu sta se v nedeljo uprli več kot dve tretjini volivcev. Slovenci so množično zavrnili Janševe poglede na preteklost, sedanjost in prihodnost Slovenije. Povečini ideološko nezaslepljeni in strankarsko neopredeljeni državljani (kot se je vnovič pokazalo, so zvesti volivci samo volivci SDS) dojemajo medvojni oborožen odpor proti okupatorju kot veliko bolj junaško in državotvorno dejanje od prilagajanja razmeram in čakanja, kdo bo zmagovalec. Ne zdi se jim, da še vedno živijo v »komunistični kontinuiteti« fantomske globoke države. Nasprotno, čutijo se pripadniki jedrne liberalne Evrope in v njej želijo ostati. Niti ne želijo biti enačeni z državami nekdanjega Varšavskega pakta in njihovimi zgodovinskimi travmami, ker Titovi Jugoslaviji priznavajo, da jih je obvarovala pred sovjetskim škornjem. Za kar ni treba biti ne zadrt levičar ne jugonostalgik. To je namreč dejstvo. Zato paradoks: v očeh javnosti – primorske pa še posebej – je prijatelj suverenistov Janša s svojimi potezami slovenski nacionalni ponos prej rušil kot krepil. In si jamo skopal sam.

Slovenec, svobodomiseln individualist s pozitivno podobo o sebi, si želi nekonfliktno družbo blaginje in socialnega varstva zahodnoevropske vrste. V nedeljo je množično ocenil, da mu jo dosedanja opozicija zagotavlja bolj kot dosedanja oblast. Zato se je spet opredelil za levoliberalno opcijo. Glede na izid volitev predvsem za liberalno.

Najverjetnejši mandatar za predsednika vlade Robert Golob bo zdaj, če je dosleden in kot je že napovedal, sestavil vlado s tem, kar ostaja od koalicije KUL. Modro bi bilo, da bi tistemu njenemu delu, njemu bližjemu, ki je ostal pred parlamentarnim pragom, na stežaj odprl vrata svoje stranke, da bi jo popolnil z ljudmi z daljšo politično kilometrino. Glavnina Slovencev pa Golobu ne bo zamerila, če se bo trudil vzpostaviti kanal normalne komunikacije tudi z opozicijo. Ali vsaj z njenim delom. Nedeljsko sporočilo volitev je bilo tudi to: dovolj nespoštljivega tvitanja, dovolj sovraštva in »kulturnega boja«, več spokojnosti in zrelega političnega ozračja. Sporočilo ne velja samo za poražence.