TRST IN SVILNA POT: Kitajski koridor

Dokument, ki sta ga v Rimu podpisala predsednika Pristaniškega sistema vzhodnega Jadrana in kitajskega kolosa China Communications Construction Company, požegnala pa kitajski predsednik Xi Jinping in italijanski premier Giuseppe Conte, zaenkrat ni obvezujoč, ponuja pa priložnost. Medtem ko dvigajo ZDA carinske prepreke, bi lahko Peking v severni Jadran (in v Genovo) začel pošiljati svoje blago, od tod pa uvažati evropske proizvode. Pri tem je govor o skupnem razvijanju infrastrukture in logistike, ki bi ta cilj omogočilo.

Čeprav se hkrati obetajo tudi kitajske investicije v novo logistično ploščad, Trsta ne bodo »pokupili Kitajci«. Slednji so že prisotni v številnih evropskih pristaniščih, tudi v severni Evropi. Vsi pa omenjajo le primer Pireja, ki ga je Peking dejansko pokupil. To se je zgodilo, ko je bila Grčija v bistvu v stečaju in je azijskemu velikanu razprodala svoje pomole. Tržaškega in pirejskega primera pa ne gre primerjati, saj je zdaj govor o skupnih naložbah in partnerstvih.

Po drugi strani se Trst čez noč ne bo prelevil v Hong Kong ali Singapur – niti v pozitivnem smislu. Še vedno gre za razmeroma majhno pristanišče z omejenimi zmogljivostmi, ki se samo ne more kosati niti s severnoevropskimi niti s kitajskimi pristanišči. Isto velja za ostale severnojadranske luke – Koper, Reko, Benetke, Ravenno. Prav zato bi prihod kitajskih trgovskih tokov na ta konec utegnil blagodejno vplivati na vse naštete: ker nihče ne more sam prebaviti celotne kitajske ponudbe, si jo bo treba v prihodnje bržkone razdeliti. Pomembno je, da imajo vsi kaj jesti. Pa dober tek.