TOMIZZA: Eno sožitje, dve nagradi

Tomizzev duh, zgodovinar Raoul Pupo in Selene Gandini, glavna junakinja filma Red Land – Rosso Istria. Nagrada, ki nosi ime po istrskem pisatelju, se je letos prvič podvojila. Podvojitev, ki v tem primeru vodi tudi v nekakšno razdvojitev.

Pred sabo imamo torej zgodovinarja, strokovnjaka, ki skuša, kolikor je le mogoče, čim objektivneje obravnavati kompleksno in boleče poglavje fojb ter tako imenovanega eksodusa iz Istre in Dalmacije. Torej željo, da bi polpreteklo zgodovino skušali pojmovati čim bolj celovito z upoštevanjem njenih različnih odtenkov. Ob njem pa še celovečerec o Normi Cossetto, ki je povzročil nekaj nesoglasja. Med kritikami je bilo v ospredju zlasti dejstvo, da film na eno stran postavlja krvoločne partizane ali bolje Slovane, na drugo pa nedolžne Italijane. Res je težko iskati sožitje nekje, kjer je vse le črno-belo. Preprosto, ker je moč sožitja ravno v tem, da upošteva pisano paleto barv. To je dobro vedel Fulvio Tomizza, ki je znal strpno sobivanje in medsebojno sprejemanje z vztrajnostjo in potrpežljivostjo spretno vtkati v en sam čezmejni prostor.

Ob letošnji izbiri tržaškega Lions kluba je marsikdo dvignil obrvi, tudi ker so se pred očmi prikazali prejšnji dobitniki nagrade Tomizza. Predrag Matvejević, Ciril Zlobec, Giorgio Pressburger, Monika Bulaj, Paolo Rumiz, Mitja Volcic in Mauro Covacich so le nekateri izmed njih. Letošnja razlika je tako še bolj očitna.

Pri vsem tem pa se ponovno porodi še vprašanje: ali ni že skrajni čas, da bi dobili celovečerec še o »drugi plati zvona«? Film, v katerem bi prikazali razsežnost fašističnega nasilja nad Slovenci in drugimi narodi v našem obmejnem prostoru. Seveda naloga ni lahka, vredno pa je poskusiti.