STRELIŠČE: Učinkovitejši od sardin

Prvi aplavz se je nad polnim openskim streliščem dvignil v prvih trenutkih svečanosti, ko je Dušan Kalc dejal, da smo se tako množično zbrali, da bi se postavili v bran vrednotam italijanske ustave. Sledili so mu mnogi drugi: ljudje vseh starosti, ki so v nedeljo popoldne napolnili enega od openskih tragičnih krajev spomina, so želeli s prisotnostjo in ploskanjem izpričati odločno nasprotovanje fašistični provokaciji organizacije CasaPound. Res je, brez tistih plakatov, ki so v soboto zjutraj presenetili Opence in Lonjerce na ulicah, udeležba ne bi bila tako množična. Ko je to izrekel župan Roberto Dipiazza, ki je predavanja iz diplomacije očitno šprical, je marsikdo zamrmral, nekateri posamezniki so mu žvižgali, na njegov račun je letelo tudi nekaj ne ravno spoštljivih vzklikov ... a tisti, ki se vsako leto zbiramo na openskem strelišču, vemo, da je imel prav. Nenazadnje tudi on ni vsakoletni gost openske svečanosti. Nezanemarljivo dejstvo, da je tu v nedeljo izjavil, da v imenu občinske uprave in svojem osebnem imenu obsoja tiste plakate, pa jemljemo z zadoščenjem na znanje.

Na straneh našega dnevnika sem nekajkrat izrazila dvome, ali je to naše vsakoletno obujanje tragičnih dogodkov – na Opčinah, v Bazovici, pred številnimi vaškimi spomeniki – smiselno. V nedeljo sem dobila vtis, da je. Kajti če ne bi nekateri tako zavzeto ohranjali spomina na oba Ivana, Pinka, Simona, Viktorja, na štiri Bazoviške junake in vse, ki so izgubili življenje zaradi nacifašistične diktature, se v nedeljo ne bi zbralo toliko ljudi. Nikomur ne bi uspelo v 24 urah mobilizirati takšne množice, še sardinam ne. Tisti napisi TERORISTI na casapoundovih plakatih pa so jo: ljudje so v večjem številu kot sicer začutili potrebo prestopiti prag openskega strelišča (da, tistega, na katerem še vedno streljajo). Ker imajo očitno ta kraj za svojega. In Viktorja, Simona, Pinka in oba Ivana tudi.