V noči na 8. februar se je nekdo očitno odločil praznovati slovenski kulturni praznik tako, da je z rdečimi napisi oskrunil vhod na območje bazovskega šohta, kjer je spomenik italijanskim žrtvam povojnih pobojev. »Smrt fašizmu, svoboda narodom» (množina ni napaka, temveč je različica partizanskega gesla, ki se v Sloveniji uporablja), »Trst je naš« in »è un pozzo« (to je jašek) so napisi, ki so zjutraj pričakali prve mimoidoče.
Ni znano, od kod se je avtor (ali avtorji) pobral, posledice njegovih dejanj pa so jasne. Takšen vandalizem le 48 ur pred spominsko svečanostjo ob 10. februarju, dnevu spomina na žrtve povojnih pobojev in množičnega odhoda Italijanov iz Istre, je v Trstu in vsej Italiji povzročil val ogorčenja, vse do nacionalnih medijev in predsednice vlade. Nacionalistom, ki so v tem obdobju leta posebno budni, je zapihal v jadra. Storilec se je s to potezo postavil na raven navadnih neofašistov, ki so v teh krajih večkrat pomazali slovenske spomenike.
Z enako podlo nočno akcijo je povzročil škodo vsem, še posebno Slovencem in antifašistom, poudarja zveza partizanov ANPI. Izkazal je popolno neobčutljivost do svojcev italijanskih in drugih žrtev povojnega časa. Zasenčil je odprtje Evropske prestolnice kulture in tudi tržaški shod za izgubljena delovna mesta. Vse to v imenu žolčnega ločevanja, ki izvira iz tragedij 20. stoletja. Kajti nekateri, tudi v Sloveniji, tistega znanega stiska rok pred spomenikoma še niso prebavili. In ravno zato je tista gesta močna: ker je zarisala pot, ki jo lahko vandali kvečjemu pomažejo, a je nikakor ne morejo izbrisati.