SMRT LEGENDE: »Hvala, Bog, za Maradono«

Težko je napisati karkoli o Diegu Armandu Maradoni in se hkrati izogniti banalnosti. Zaradi tega sem najboljše besede črpal v daljnem letu 1986, ko je Diego blestel v svojem najlepšem sijaju, in jih pretipkal na konec teh vrstic.

Veličina Maradone je tolikšna, da ni bila nikoli pod vprašajem, niti v najtemnejših trenutkih njegove kariere. O tem priča dejstvo, da je bilo Diegovo ime kljub številnim legendam, ki smo jih gledali v teh desetletjih, vedno postavljeno le ob bok Peleju. »Kdo je bil boljši, Maradona ali Pelé?« je klasično vprašanje, ki nima odgovora, medtem ko jasno vemo, da so vsi ostali šampioni vsaj za stopničko nižji. Cruijff, Beckenbauer, Best, ki je umrl na isti dan kot Maradona (na ta dan je umrl tudi Fidel Castro, ki je prijateljeval z Diegom), Platini, Van Basten, vse do Ronalda in Messija. Težko si bo kdo upal izjaviti, da je eden od teh boljši od Maradone.

Diego pa ni bil le nogometaš, bil je umetnik, upornik. Zastopal je celo generacijo ljudi, bil je simbol osemdesetih in devetdesetih let, v določenem trenutku je bil verjetno tudi najbolj prepoznavna oseba na svetu. Imel je številne vrline in hibe, ki so vsekakor omejile zagotovo najbolj talentiranega nogometaša vseh časov. O tem ni dvoma. Maradona je najverjetneje tudi bil najbolj talentiran športnik vseh časov. Kot »športna osebnost izven športa« pa je verjetno primerljiv le z Muhammadom Alijem.

Tudi zaradi svojih napak, svoje nepopolnosti in moralnih prekrškov je bil Maradona, ne le v Neaplju, »človek ljudstva« in zaradi tega še toliko bolj priljubljen. Odraščal je v revščini, v periferiji Buenos Airesa, na tistih cestah in pločnikih se je formiral in razvijal svoj značaj. Tudi zaradi teh okoliščin mu ni bilo dano, da bi bil neoporečen, bil pa je pristen. Zgrešil je veliko, za to je tudi plačal, prispeval pa je ogromno. Za mesta, v katerih je živel, začenši z Neapljem, ter za svojo državo, Argentino, ki jo je leta 1986 v Mehiki v bistvu sam popeljal do naslova svetovnega prvaka. Tisto tekmovanje je postalo »instant classic« oziroma nekaj, kar si je takoj zaslužilo poglavje v zgodovini športa. Tudi tisti, ki so se rodili po koncu Diegove kariere, so gotovo videli posnetke, predvsem one s tekme z Anglijo, na kateri je Diegu najprej pomagala »božja roka«, nato pa si je, kot večkrat v svojem življenju, moral pomagati sam, seveda na veličasten, brezkompromisen način.

Konec tega prispevka naj torej kot napovedano prepustim besedam Víctorja Huga Moralesa, urugvajskega komentatorja, ki je v neposrednem prenosu leta 1986 poročal o drugem golu Maradone proti Angliji v četrtfinalu svetovnega prvenstva. Gol si je prislužil naziv zadetek stoletja, »el gol del siglo«.

»Žoga Maradoni. Pokrivata ga dva. Maradona ima še vedno žogo. Genij svetovnega nogometa gre po desni, žogo lahko poda Burruchagi, vedno Maradona ... Genij, genij, genij, daj, daj, daj, daj daj ... Goool, goool! Maradona! Na jok mi gre, oprostite, Maradona v nepozabnem teku, najboljša poteza vseh časov, kozmični zmaj! S katerega planeta si prišel, da si na tak način pustil na mestu toliko Angležev? Ker zdaj ena cela država kriči za Argentino ... Argentina 2, Anglija 0 ... Diegol, Diegol, Diego Armando Maradona ...«

»Hvala, Bog, za nogomet, za Maradono, za te solze,« je še povedal Morales. Te besede si moramo danes žal izposoditi tudi mi.