SLOVAŠKA: Od Avstro-Ogrske do Roberta Fica

Moj spomin na Slovaško sega v konec prejšnjega stoletja. Takrat sem bil član mednarodne delegacije evropskih manjšinskih organizacij, ki je obiskala Slovaško, ko jo je vodil Vladimir Mečiar. Obiskali smo »dvojezični« slovaško-madžarski otroški vrtec v kraju, kjer je glavnina prebivalcev pripadala madžarski manjšini. V vrtcu sta bili dve vzgojiteljici, ena Slovakinja in ena Madžarka. Zjutraj je otroke sprejela slovaška vzgojiteljica, po kosilu pa je prišla madžarska učiteljica. Takrat je bila madžarska manjšina enotna, imela je eno politično stranko in kar nekaj poslancev v parlamentu, nekaj časa celo podpredsednika vlade. Madžarov je bilo nekaj manj kot 10 odstotkov prebivalstva Slovaške.

Danes je število Madžarov še vedno približno enako. Nimajo pa več predstavnikov v parlamentu. Ko je bil Robert Fico pred leti predsednik vlade (med letoma 2006 in 2018), je svojega madžarskega prijatelja Viktorja Orbana prepričal, da madžarsko manjšino politično razdeli. Danes imajo Madžari na Slovaškem tri stranke in nobenega poslanca več.

Fico je formalno socialdemokrat, njegovi poslanci so v Evropskem parlamentu člani socialistične skupine. Dejansko pa je slovaški nacionalist, ki se obrača po vetru, v tem času naklonjen Putinovi Rusiji, celo bolj od madžarskega predsednika Orbana. Glede manjšin se požvižga na obvezo Slovaške ob vstopu v EU, da bo spoštovala in ščitila manjšine.

Obrača se pač po vetru, kar za Slovake ni novost. Bili so zvesti podaniki avstro-ogrske monarhije, seveda njenega madžarskega dela, nato zavzeti državljani Češkoslovaške republike. Ko je Hitler zasedel Češko, so ustanovili samostojno državo, ki je bila zaveznica Nemčije. Po drugi svetovni vojni so bili spet del Češkoslovaške, zaveznice Sovjetske zveze, in od daleč spremljali dogajanja praške pomladi (čeprav sta bila Aleksander Dubček in Ludvik Svoboda Slovaka). Po sovjetski zasedbi leta 1968 na Slovaškem ni bilo protestov, kakršni so bili v Pragi. Po razpadu Sovjetske zveze in žametni revoluciji v Pragi pa jim ni bilo do tega, da ostanejo povezani s Češko, zato so na referendumu izbrali neodvisnost.

Leta 2018 je mladi slovaški novinar Ján Kuciak raziskoval vpletenost italijanske ‘ndranghete na Slovaškem. Raziskoval je nejasne finančne transakcije in velike davčne utaje. 21. februarja so ga neznanci ustrelili v njegovi hiši skupaj z njegovo zaročenko. Takrat je ljudstvo šlo na ulice, protestiralo je kakih 60.000 ljudi in premier Robert Fico je moral odstopiti. Veliko je bilo ogorčenih odzivov v Evropi, med temi tudi zahteva predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija. »Ne bomo odnehali, dokler ne bodo odgovorni izročeni pravici,» je dejal. Nekatere morilce so obsodili, domnevnih povezav z visokimi vladnimi predstavniki pa niso odkrili.

Vse, kar je tu napisano, seveda nikakor ne opravičuje poskusa umora Roberta Fica. Vendar je prav, da obnovimo zgodovino. Slovakom, ki so lani spet izvolili Fica za predsednika vlade, očitno nekoliko peša spomin.