SKRIVNOSTI JEGULJ: Freud je v Trstu zaman določal njihov spol

Jeguljam je zelo zanimivo knjigo, ki so jo prevedli v več jezikov in velja za mednarodno uspešnico, posvetil švedski pisatelj Patrik Svensson. V slovenščini nosi naslov Evangelij po jeguljah. Svensson svojo pripoved o življenju jegulj združuje s spomini na nočni ribolov nanje, na katerega se je kot otrok odpravljal v družbi očeta.

Med drugim je eno poglavje posvetil očetu psihoanalize Sigmundu Freudu, ki je leta 1876 pri devetnajstih letih starosti kot mlad raziskovalec v Trstu doživel dvoje razočaranj: v mestu, kjer se je med drugim na ulici srečeval z delavci, ki so govorili v italijanščini, nemščini in slovenščini, ni pobliže spoznal niti ene ženske in hkrati ni dosegel niti svojega raziskovalnega cilja. Pod mikroskopom je seciral preko 500 jegulj, vendar ni uspel najti njihovih spolovil, da bi razkril, kako se razmnožujejo. Še danes raziskovalci niso v celoti razvozlali vseh skrivnosti življenja jegulj in njihovega razmnoževanja, tako da je še vedno nemogoče v ribogojnici pridobiti njihove ikre in iz njih vzrediti odrasle ribe.

Tudi zaradi svoje kačaste oblike veljajo jegulje za izredno skrivnostne ribe. Športni ribolov nanje je sicer dokaj enostaven, skoraj prvinski - ko na dnu rek zavohajo vabo, običajno gre za deževnika, ga požrešno pogoltnejo ne glede na velikost trnka in debelino predvrvice - in po svoje tudi čaroben, saj jegulje lovimo ponoči, ko jih zlasti polna luna prikliče iz njihovih podvodnih skrivališč.

»Si je mogoče sploh predstavljati svet brez jegulj? Je mogoče izkoreniniti bitje, ki obstaja najmanj štirinajst milijonov let, ki je preživelo ledene dobe in videlo drseti celine in ki je nas, ljudi, čakalo milijone let, da smo končno našli svoj prostor na planetu, bitje, s katerim je povezanih toliko običajev, praznovanj, mitov in zgodb?« se v svoji knjigi sprašuje Patrik Svensson, ki si ne more predstavljati sveta brez jegulj in hkrati brez gora, oceanov, zraka, netopirjev, vrb ... »Tudi jaz si nekoč nisem znal zamisliti sveta brez očeta in babice. A sta kljub temu umrla,» v knjigi zaskrbljeno ugotavlja Svensson, ki kakorkoli upa, da bo znanost prej ali slej našla rešitev za uganke, povezane s preživetjem jegulj. Pri tem opozarja, da se čas izteka in da je zato potrebno pohiteti, drugače bodo jegulje preživele le v spominih tistih, ki so poletne noči preživljali ob rekah in jezerih v pričakovanju na njihov prijem.