RENZI IN CONTE: Škorpijon in žaba

Ko bi politiko ocenjevali z etičnimi merili, bi za to, kar počne Matteo Renzi, težko našli ustreznejši izraz kot gnusno. Rušenje vlade sredi pandemije, gospodarskega zastoja in preteče socialne krize je videti kot norost. Vse pretveze, s katerimi je Renzi včeraj utemeljil umik dveh ministric iz vlade, ne bi prepričale niti najbolj naivnega vaškega norčka. Rušenje vlade očitno ni utemeljeno z drugim kot s potrebo 2-odstotne strančice, da preživi.

Če bo preživela. Basen o škorpijonu in žabi je poučna. Škorpijon je želel čez reko in je žabo prosil, naj mu pomaga. Žaba se je bala, da jo bo pičil in ubil. »Če pičim tebe, bova oba utonila,« jo je pomiril škorpijon. Na pol poti pa jo je kljub temu pičil. Žaba ga je žalostno vprašala, čemu, saj bova sedaj oba umrla. »Ne morem si pomagati, to je v moji naravi,« ji je odgovoril škorpijon. Matteo Renzi se je že od vsega začetka škorpijonsko povzpel na oblast, ko je Enrica Letto zabodel v hrbet z znamenitim »Enrico, stai sereno!«. Zato nekateri komentatorji trdijo, da ne more iz svoje kože in bi tudi za ceno lastnega preživetja žabi-Conteju vbrizgal strup.

Vendar ta razlaga ni prepričljiva. Renzijevo početje vendar ima neko logiko, pa če se nam zdi še tako ogabna. Bolj kot njegovo je na kocki preživetje države. Italija se v primeru nerešljive politične krize in predčasnih volitev kaj lahko potopi, sam Renzi pa nima česa izgubiti, saj je njegova strančica na deželnih volitvah in vseh javnomnenjskih raziskavah že potonila pod gladino vstopnega praga za parlament. Zato igra na vse ali nič in mu ni mar za nikogar. Niti za oceno Romana Prodija, da je ta igra enako nerazsodna, kot je bilo Bertinottijevo zrušenje levosredinske vlade v korist Silvia Berlusconija.

Celo uglajen gospod, kot je nekdanji ustavni sodnik Sabino Cassese, ki do Conteja nikdar ni bil prizanesljiv, je Renzijevo politiko označil za gusarsko. Še bolj pa je v živo zadel Massimo D’Alema s pikro ugotovitvijo, da najbolj osovraženi italijanski politik skuša zrušiti najbolj priljubljenega. Renziju se namreč ni izšel načrt, ki si ga je zadal, ko je prispeval k rojstvu druge Contejeve vlade. Takrat je mislil, da bo s svojo odločilno četico parlamentarcev in s podporo petokolonašev, ki jih je za seboj pustil na ključnih mestih v parlamentarnih skupinah Demokratske stranke, sam diktiral tempo, po katerem bo vlada plesala.

Ni bilo tako. Bolj kot je Conte pridobival samozavest in politično težo, bolj je Renzijeva Italia viva tonila pod vodo. Zato zahteva po odstranitvi Conteja ni toliko izraz osebne zavisti, ki morda tudi je v ozadju, kolikor potrebe po političnem preživetju in tudi po odstranitvi nevarnega konkurenta. Na volitvah bi morebitna premierjeva sredinska lista Renziju odjedla življenjski prostor in ga potisnila ven s političnega prizorišča, v kar je večina italijanskih volivcev zaman upala, ko je leta 2016 na referendumu zavrnila njegovo ustavno reformo.

Odtod smrtonosni dvoboj in Renzijevo upanje, da bo po smrti žabe Conteja preskočil na hrbet druge dvoživke, morda z žabjim izrazom Maria Draghija. Državljani, ki se nam medtem že stekajo v grlo pljuski pandemije in preteče gospodarske katastrofe, pa se sprašujemo, ali je res glavni problem, katera žaba naj bo izvlekla iz močvirja. Ali ni morda nujnejše, da se enkrat za vselej rešimo škorpijona?