RASIZEM IN ŠPORT: Besede niso dovolj, treba je ukrepati

Udinesejev trener Gabriele Cioffi ni mogel izbrati slabših besed. »Govorimo raje o nogometu,« je bil njegov odgovor na prošnjo za komentar o dogajanju na igrišču in predvsem na tribunah videmskega stadiona. Odnos, ki ga je Cioffi izkazal, ponazarja klasično reakcijo, ki smo ji priča v Italiji ob tovrstnih zelo hudih primerih rasizma v športnem (in ne samo) svetu. Modus operandi je namreč ta, da se stvari ne obsodijo soglasno, predvsem pa, da se nikoli ne ukrepa oziroma ne dovolj konkretno, da bi nakazali konec tovrstni sramoti.

Pozitivni zgledi z drugih koncev sveta pa ne manjkajo. Najbolj svež primer se je zgodil ravno v soboto, skoraj sočasno z dogajanjem v Vidmu, v drugi angleški ligi, ko je bil žrtev rasističnih žalitev med tekmo Sheffield Wednesday in Coventry City nogometaš Coventryja Kasey Palmer. Takoj po dvoboju so predstavniki obeh klubov soglasno obsodili rasizem, policistom pa se mudi, da bi našli in kaznovali krivca oz. krivce. Anglija, ki, naj spomnimo, se je pred leti že znebila huliganov, je namreč glede rasistov in rasizma sprejela pravilo nične tolerance.

Nično toleranco je sprejela tudi NBA, najpomembnejša košarkarska liga na svetu, ki ji italijanska nogometna Serie A po priljubljenosti, razširjenosti in gospodarski teži ne seže niti do kolen. »Navijača« moštva Utah Jazz, ki je leta 2019 košarkarja Russlla Westbrooka napadel z rasističnimi besedami, so v nekaj urah identificirali in mu izdali dosmrtno prepoved vstopa v športno dvorano. K sreči je Udinese ravnal podobno s prvim rasistom, ki so ga prepoznali sinoči. Identifikacija ostalih naj ne bi smela biti misija nemogoče danes, ko je kamer (tako varnostnih oz. »uradnih« kot tistih na pametnih telefonih) na stadionih še in še, za nameček pa je treba večkrat pri nakupu vstopnic posredovati osebne podatke.

Sicer smo lahko v Italiji upravičeno pesimisti, da bo primer Maignan res kaj spremenil. Če je liga NBA leta 2014 zaradi rasizma dosmrtno »izobčila« tedanjega lastnika moštva Los Angeles Clippers Donalda Sterlinga, ki je bil nato dejansko primoran prodati klub, je istega leta svoj mandat na čelu italijanske nogometne zveze FIGC začenjal Carlo Tavecchio, ki je govoril o tujih nogometaših, ki najprej »jedo banane, nato pa igrajo v Serie A«. A pustimo se presenetiti.

V Italiji bi morala šport, zlasti nogomet, a tudi celotna družba prej ali slej resno obračunati z rasizmom in rasisti. Novinar Repubblice Massimo Giannini se je lepo spomnil pisatelja Alberta Camusa in njegovih besed, ki, v kolikor bivši vratar, »se je vsega, kar je vedel o življenju, naučil na nogometnem igrišču,« ko so travnate zelenice učile o spoštovanju pravil in solidarnosti. Po tem zgledu bi se morali danes potruditi, da naj bo nogometno igrišče še vedno učitelj takih vrednot, ne pa ksenofobije in rasizma.