PROTESTI: Cepivo, plin in podnebje

Ravno zdaj, ko je luč na koncu predora pandemije vse svetlejša, so nasprotniki cepljenja in covidnega potrdila po nekajmesečnem delnem premoru spet dvignili glas, predvsem zaradi obveznega izpolnjevanja pogoja PC (prebolevniki ali cepljeni) za vse osebe, starejše od 50 let, ki delajo v javnem ali zasebnem sektorju. Italija, ki se je v prvem valu pandemije pred dvema letoma najbolj opekla, je tudi v tej občutljivi fazi prehajanja v boljše čase ubrala previdnejše in torej strožje ukrepe v primerjavi z raznimi drugimi evropskimi državami. Kdor se ne strinja, protestira, kar je del demokratične dialektike, protivladni protesti pa so (tako kot vedno) dovoljeni le ob spoštovanju zakonskih predpisov.

V zadnjem obdobju so najbolj dejavni aktivisti v Trstu to mejo večkrat prekoračili. Na Tržaškem je kot znano nekoliko večji delež ljudi, ki ne zaupajo cepivom; glasen in aktiven je le manjši del teh, še manjši pa je krog tistih, ki uprizarjajo najbolj drzne in nezakonite poteze. V imenu svobode, ki si jo razlaga po svoje (posameznikova svoboda namreč ne bi smela posegati v svobodo drugih), si ta ožji krog dovoli marsikaj, kar bi bilo pred nekaj leti nepojmljivo. Po mestu se, poleg dovoljenih, prirejajo tudi nenapovedani in neavtorizirani protestni shodi. Najbolj bojeviti, pa čeprav maloštevilni proticepilci so šli tako daleč, da so najprej z napisi pomazali več mestnih šol in center za odvzem brisov podjetja Asugi pri Sv. Ivanu (še dobro, da so jim zrelo in učinkovito odgovorili dijaki istih šol). Nato so še skupinsko vdrli v spletno zasedanje tržaškega občinskega sveta in povzročili njegovo prekinitev – ravno v trenutku, ko so se mestni svetniki seznanjali s podrobnostmi o pomembni industrijski naložbi na Tržaškem. Pred tedni je bil proticepilski mestni svetnik aretiran in suspendiran, ker se je brez covidnega potrdila napotil v rekreacijski center (svetniki so si ogledovali kraj, kjer naj bi nastala stenska poslikava v spomin na prezgodaj umrlega mladeniča), potem ko se je v Rižarni ob dnevu spomina na holokavst igral s primerjavo med covidnim potrdilom in nacistično izkaznico.

Ves ta val agresivnosti prihaja v času, ko se epidemiološka slika postopno izboljšuje in je čisto možno, da covidno potrdilo (ali vsaj PC pogoj) čez nekaj mesecev ne bo več potrebno. Gre za kratkoročne ukrepe, s katerimi se lahko strinjamo ali ne, vezani pa so na trenutno stanje, ki se bo – tako zagotavljajo strokovnjaki – kmalu izboljšalo.

Ljudje bi lahko vsaj delček (po možnosti pozitivne) energije in aktivizma vložili tudi v druge probleme, ki medtem tarejo našo družbo tudi v srednjem in dolgem roku. Ni jih malo: podražitve energentov ogrožajo tako podjetja kot gospodinjstva; prekarno delo je na italijanskem trgu dela še vedno preveč prisotno in izkoriščano; da ne govorimo o globalnem segrevanju, ki ob nezadostnih ukrepih politike postavlja pod vprašaj prihodnost vseh nas, še predvsem novih generacij. To so veliko večji in kompleksnejši problemi, ki pa se jih tukajšnje množice – delno morda tudi po krivdi medijev, ki jim posvečajo manj pozornosti – ne lotevajo dovolj zagrizeno. Protesti proti vojnam in rožljanju z orožjem pa trgov itak ne polnijo že skoraj dvajset let. A tega smo že vajeni.