»Attenti a quei due« je bil italijanski naslov britanske nanizanke iz začetka sedemdesetih let preteklega stoletja s Tonyjem Curtisom in Rogerjem Moorom v vlogah protagonistov. Ob branju poročil časopisov iz Veneta o zadnjem poglavju nadaljevanke Prosecco DOC, tiste, ki se nanaša na rojstvo penine Prosecco Rosè, kaže, da se tudi v okolici Trevisa tačas uveljavlja povelje: pozor na tista dva! Na Franca Fabca in Edija Bukavca.
Za tamkajšnje dnevnike sta predsednik Kmečke zveze in njen »direktor« tista, ki sta z ugovorom proti nastanku nove penine Prosecco Rosè opravila pravcato »vojno dejanje« proti vinskim pridelovalcem iz Veneta. V resnici so ugovor podpisali trije, po vrstnem redu: predsednik Društva vinogradnikov s Krasa Matej Skerli, predsednik Kmečke zveze Franc Fabec in predsednik Društva Prosekar Alessio Štoka. A za vinsko javnost v Venetu naj bi bila za vse »kriva« Fabec in Bukavec ... »Vojna« za Prosecco Rosè, ali proti njemu, predstavlja nekakšno drugo dejanje zgodbe o priznanju zaščitene vinske znamke Prosecco DOC izpred dobrega desetletja. Na Krasu dobro vedo, kako se je prvo dejanje zaključilo: z zvijačo znanega protokola in opeharjenimi kraškimi vinogradniki. V Veneto in Furlanijo so začele z imenom kraške vasi romati vinske milijarde, za Kras, za razvoj njegovega ozemlja, je bil pripravljen masterplan, vreden 14 milijonov evrov, ki pa jih ni.
Ugovor proti spremembi specifikacije, ki bi omogočila nastanek Prosecco Rosè, je bilo nekakšno dolžnostno dejanje.
Če zaradi drugega ne, vsaj zaradi pomanjkanja prevoda v slovenščino.
Kar pa ne more biti edini cilj.
Kraševci v letu 2020 niso tako nebogljeni, kot so bili leta 2009 ob podpisu protokola. Za sabo imajo enajst let (bridkih) izkušenj. Protokol je zapadel pred štirimi leti. Vsi poskusi, da bi ga obnovili, so padli v vodo. Tam v Trevisu so si pozimi »izmislili« Prosecco Rosè, konec letošnje spomladi je že bil v Uradnem listu. Na zadnjem srečanju na sedežu Konzorcija Prosecco DOC je gostitelj, predsednik Stefano Zanette, »ponudil« Kraševcem »politično podporo«, če ne bodo vztrajali z ugovarjanjem.
Tudi Zaia je pred enajstimi leti obljubljal, ne z besedami, z ministrskim podpisom. Pa se je izkazalo, kakšen učinek imajo tamkajšnje obljube in ponudbe.
Še na nekaj je namignil predsednik Zanette. »Če boste pridni, vas ne bomo tožili, ker za vaše vino uporabljate ime Prosekar, ki spominja na naše zaščiteno vino Prosecco!« Tako je dal blagohotno razumeti. Vse z očitnim namenom, da ne bi Kraševci – ob morebitni zavrnitvi ugovora – vložili priziv na Deželno upravno sodišče v Laciju.
Ta je pa dobra! Da bi uzurpator imena tožil njegovega zgodovinskega lastnika? Če bi se kaj takega zgodilo, bi se lomila odvetniška kopija, da bi o njih govorili in pisali povsod, kjer se penina prosecco pije.
Vse kaže, da se bo moralo drugo dejanje zgodbe penine Prosecco DOC skleniti z odvetniki. Zadovoljiti se z obljubami, ponudbami, podpisi, protokoli in podobnim bi groteskno demantiralo pregovor o oslu, ki gre samo enkrat na led.
A za nastop z odvetniki, dva, čeprav strokovna in ugledna, nista dovolj. Potrebna je skupnost. Kajti ozemlja ne more biti brez skupnosti. In skupnosti brez ozemlja, niti.