PRIMORSKA: Priključitev, vrnitev in policisti na meji

Slovenija je proglasila 15. september za dan vrnitve Primorske matični domovini in posledično uvedla državni praznik. To se je zgodilo leta 2005 in to je bil tudi odgovor Italiji, ki je leto prej proglasila 10. februar za dan spomina na žrtve fojb in na eksodus Italijanov iz Istre. Oba praznika (vladi sta takrat vodila Janez Janša in Silvio Berlusconi) se navezujeta na pariško mirovno pogodbo, le da Italija obeležuje njen podpis, Slovenija pa njeno uveljavitev. Zelo različna gledanja na ista zgodovinska dogajanja.

Glavnina slovenskih zgodovinarjev je ob proglasitvi praznika pred skoraj dvajsetimi leti opozarjala, da Primorska ni bila vrnjena temveč priključena Jugoslaviji in nato njeni naslednici Sloveniji. Primorci zato v glavnem vedno govorijo o priključitvi območja, ki formalno ni nikoli sodilo v Jugoslavijo.

O tem sicer obstajajo različna mnenja. To se zrcali tudi v tem ping pongu med Državnim zborom in Državnim svetom, ki ni ravno v čast slovenskemu parlamentu. A tudi v slovenski manjšini niso si o tem mnenja enotna, prav nasprotno. V Vipavi smo poslušali govor pisatelja Dušana Jelinčiča, ki trdi, da so se tigrovci in partizani borili za priključitev Primorske Jugoslaviji, stranka Slovenska skupnost pa je nasprotno prepričana, da je šlo za vrnitev ozemelj od Bovca do Istre matični domovini.

Nisem zgodovinar in ne znam presojati, kdo ima prav in kdo ne. Vedno pa me moti, ko se politiki igrajo zgodovinarje, bodisi v Italiji kot v Sloveniji. Pri nas smo na to žal že navajeni. Dovolj da pomislimo na dolgo zgodbo o fojbah v italijanskem parlamentu, ki ji s to vladno koalicijo ni videti konca.

Nedeljsko državno proslavo v Vipavi je prevevalo praznično vzdušje, kar je vsekakor vredno pohvale. Nobenih ostrih besed na račun Italije in nobenega revanšizma, temveč povsem upravičena obsodba fašizma in njegovega nasilja do primorskih Slovencev. Omembe vredne so misli, ki sta jih 15. septembra Slovencem v Italiji namenila predsednica države Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Robert Golob.

Na proslavi in na prazniku nasploh pa je manjkala razvojna vizija Primorske v odnosu do Slovenije in tudi do zahodne sosede. Res je, da je območje od Bovca do Portoroža v vseh smislih zelo raznoliko, njegov edini skupni imenovalec je meja z Italijo. Včasih imamo vtis, da Ljubljana glede tega nima strategije in, če jo ima, je ta potisnjena na stranski tir. In to ni v korist niti Slovencem, ki živimo v Furlaniji - Julijski krajini.

Na obeh straneh meje (ni res, da je ni več) se polaga velika upanja v Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica 2025, ki trka na vrata. To bo velik, upam si trditi epohalen dogodek za naše narodnostno mešano okolje. Od EPK-ja si vsi zelo veliko obetamo.

Ne morem pa si predstavljati, da bo ta dogodek z zgodovinskim simbolnim nabojem potekal s karabinjerji in policisti na meji v bližini Trga Evrope, kot se dogaja danes. Evo, Ljubljana in Rim naj se dogovorita, da na Goriškem med EPK-jem ne bo mejnih kontrol. Vsaj to.