PRIMER MLINAR: Molk, ki boli

Poskus, da bi zamejska Slovenka Angelika Mlinar postala ministrica v slovenski vladi, ni bil dober – ne glede na izid. Pa ne zaradi Mlinarjeve. Okoliščine so take, da bi bil katerikoli drugi predlog enako slab.

Razmere v slovenskem parlamentu so pač primerljive skupščini stanovalcev v bloku, kjer so vsi sosedi sprti med sabo. V vladni koaliciji je kar pet strank, ki pa skupaj ne morejo zbrati večine v Državnem zboru. Glasove za preživetje je vladi Marjana Šarca do nedavnega zagotavljala Levica, ki pa je prejšnji mesec prekinila sodelovanje s peterico. Manjšinska vlada je zato podporo za sprejetje proračuna šla iskat na ideološko najbolj oddaljeni breg, in sicer k Jelinčičevi Slovenski nacionalni stranki. Kar je v demokraciji legitimno, a je obenem dokaz, da vlada ob sprotnem iskanju priložnostnih zaveznikov deluje na krhkih temeljih. Ki jih dodatno izkopava prepiranje koalicijskih partnerjev.

V ta buren čas je padlo tudi vprašanje, kdo bo novi minister za kohezijo in razvoj, potem ko je Iztok Purič odstopil. Alenka Bratušek, vodja druge najbolj šibke stranke v koaliciji, je predlagala Angeliko Mlinar. SAB kot majhna stranka v majhni državi nima velikega bazena, iz katerega bi lahko črpala sposobne kandidate za prevzemanje ministrskih funkcij. Zato je Bratuškova predlagala koroško liberalko Mlinarjevo, ki so ji po hitrem postopku izdali odločbo o slovenskem državljanstvu.

Kaj je sledilo, smo videli. Mlinarjeva se je v torek predstavila na skupni seji parlamentarnih odborov za gospodarstvo in evropske zadeve. Opozicijske stranke so odigrale svojo vlogo in želele dokazati, da je koalicija predlagala slabo kandidatko. V teh primerih politika seže po vseh argumentih. Tudi najbolj podlih. Zato smo slišali besede, ki so v parlamentu odmevale kot običajna parlamentarna folklora, so pa v zamejstvu imele bistveno drugačen učinek. Bolele so.

Nekateri poslanci so namreč izrekli oceno, ki so jo ponovili tudi včeraj, da zamejka ne more biti ministrica. Dvojno državljanstvo naj bi bil namreč indic, da gre za varnostno grožnjo, peto kolono.

Dobro, bile so besede nekaterih poslancev, ki ne govorijo v imenu cele države. Zato niso toliko moteče. Bolj skrbi molk nekaterih, ki bi zaradi svoje funkcije morali opozoriti, da nestrpnost ni dopustna. Za to je pač šlo: za nestrpen odnos do zamejstva.