POMISLEKI: Volitve na zahodni strani sveta

Ves svet se ukvarja z ameriškim predsednikom Joejem Bidnom, ki je sklenil, da se ne gre več, pa z ameriškimi volitvami, ki utegnejo še enkrat naplaviti slovenskega zeta in ga narediti za največjega na svetu. In Amerika bo spet prva. Prva samo zase in prva na svetu. Če se svet ne bi spreobračal tako hitro, bi človek Trumpovim pravljicam in zmerljivkam na račun nasprotnikov celo verjel. Komaj verjetno se zdi, da lahko tako pomembna velesila, ki ji cela Evropa igra vazala, tako težko najde pravšnjega, stehtanega politika med 333 milijoni državljanov.

Morda se res zgodi že konec leta, da bo Sevnica tam za Savo nedaleč od Ljubljane spet v središču sveta. Tudi kakšen slovenski politik se bo pomenljivo in pomembno držal, morda tudi vnaprej čestital k zmagi. Navsezadnje sploh ne vemo, kako se bo obračalo pri nas. Ta čas se zdi vse skupaj včasih malo smešno, drugič malo negotovo, tretjič gre človeku lahko skoraj na jok.

Ukrajina bo tudi v hudih stiskah, če zmaga slovenski zet, in Evropejci tudi že prihodnje leto lahko na hitro in družno ugotovijo, da gre v Kijev preveč denarja. Mir bo napočil, napovedujejo, ko se bosta bratsko dogovarjala Donald Trump in Vladimir Putin. Kar sploh ni nemogoče.

Vznemirljive stvari se dogajajo. Še zavedamo se najbrž ne, čemu vsemu smo priča, ko spremljamo dnevne novice, polne trditev, ugibanj in napovedi, preobratov, spreminjanja vrednot.

Tudi te dni, ko je Joe Biden v nedeljo v svetovnih novicah nesramno preglasil tretjo zmago Tadeja Pogačarja na francoski dirki, mi ne gre iz glave dogajanje v nekoč moji Latinski Ameriki. Ko sem pred tednom na tejle strani pisal o Nikaragvi, še nisem vedel, da bosta zakonca Ortega praznovala 45-letnico sandinistične zmage na majhnem trgu, ker si velikih prostorov ne upata več privoščiti. Pa še tam je bilo bolj malo ljudi. Nikogar od veljakov, ki so se nekoč radi kazali v Managvi, ni bilo, še kubanskega dežurnega partijskega veljaka Miguela Díaz-Canela in venezuelskega predsednika Nicolása Madura ni bilo.

Prvič sem opazil, da poročevalci iz Managve niso več v en glas govorili o »sandinizmu po Ortegovo«, ampak o »ortegizmu«. Zveni kot nekoč somozizem. Somoza je imel za botre severne Američane, Ortega ima Kubance, v obeh primerih gre za neusmiljena samodržca. Trenutni oligarh je od sveta zahteval, naj izbriše s sveta ZDA.

Bolj kot jesenske ameriške volitve, ob katerih nas utegne še vse boleti glava, se mi zdijo ta trenutek zanimive, morda usodne volitve v Venezueli. Ne gre mi iz glave prva podoba bogate, ošabne, vase zagledane Venezuele, ki sem jo spoznal pred pol stoletja. Nič ni ostalo od nje, pa čeprav so njene zaloge nafte še večje kot tedaj, njeno vodno bogastvo še bolj obilno, njene rude še dražje na trgih. Kar niso uničili sami, ko so revolucionarno odločno jemali stvari v svoje roke, so storili drugi. Severni Američani so pokazali, da imajo tisti konec sveta še kar naprej za svoje dvorišče, svojo last. Stisnili so jih v kot, zaprli so jim račune po svetu, pobrali denar. Zmotno so jim svetovali Kubanci, ki o gospodarstvu nikoli niso nič vedeli. Podpirali so jih vsi v Latinski Ameriki, ki so dolgo zastonj ali poceni dobivali nafto. Ko je zmanjkalo cvenka, so nespretni Chávezov naslednik Maduro in njegovi priskledniki ostali sami. Še nafte ne načrpajo več dovolj za lastne potrebe.

Četrt stoletja je od tedaj, ko se je Chávezova Venezuela postavila na svoje noge, noben poskus preobrata ali prevrata ni uspel ne Američanom s severa ne domači opoziciji, ki se nikoli ni znala toliko poenotiti, da bi lahko obrnila smer.

To nedeljo bodo imeli v Venezueli predsedniške volitve, ki za svetovno ravnotežje ne bodo tako usodne kot jesenske ameriške, za Venezuelo in vso Latinsko Ameriko pa utegnejo biti odločilne. Maduro lahko izgubi, lahko tudi zmaga. Opozicija je kljub Madurovim grobim manevrom naposled izbrala skupnega kandidata, ki ima možnosti za zmago, tudi ankete mu kažejo dobro.

Se v nedeljo v neskončno bogati deželi grozljivo revnih ljudi res lahko kaj bistvenega spremeni? Morda, čisto gotovo pa ni. Maduro je že zagrozil, da bo tekla kri, če mu bo skušal kdo preprečiti zmago. Veliko je tudi dvomljivcev, ki opozarjajo, da volitev morda sploh ne bodo izpeljali.