Prijava
Dark Theme
Vsako jutro najprej prebrskam vse novice, ki zadevajo Venezuelo. Vsako jutro me je kar malo strah, da bom ugledal novico, ki bo tragična, pa se svet zanjo čisto zares sploh ne bo zmenil. Vsak dan se namreč lahko zgodi, da kdo od akterjev venezuelske drame prestopi mejo, zaneti požar, sproži nasilje, še hujše od sedanjega. To je lahko Nicolás Maduro, ki je svoje prejšnje dokaj civilizirane in zadržane navade že zavrgel, zdaj nad opozicijo pa pošilja specialce med uniformiranci in specialce med tožilci in sodniki, z nikomer se noče več pogovarjati, še malo, pa se tudi z lastnimi sodelavci ne bo več posvetoval. Zdaj tudi sam že verjame, da je zmagal na volitvah in je nedotakljiv. Pa je prav prenehanje štetja in Madurovo oznanilo, da je zmagal, sprožilo nemire.
Mejo lahko prestopi tudi opozicijska voditeljica María Corina Machado, ki ima prišepetovalce v Washington in Miamiju, zlasti med Trumpovimi najbolj zvestimi in zadrtimi privrženci so njeni strategi in podporniki. Njen oproda Edmundo González Urrutia je poslušen, vendar vsak dan bolj verjame, da je zmagal na volitvah in da je res prav on, skromni, nevpadljivi in doslej neopazni upokojeni diplomat, postal predsednik republike.
Vsekakor se González vsak dan bolj zdi žrtev, ne pa triumfator. Za kandidata so ga postavili, ker je Maduro preprečil kandidaturo udarni, spretni, za sedanjo vlado, za Madurov režim, precej nevarni Machadovi.
Za konec tega tedna je María Corina Machado sklicala na ulice in trge vse Venezuelce, ki so nezadovoljni, predvsem pa vse, ki se lahko nadejajo vzpona, denarja in veljave v primeru spremembe na oblasti v Caracasu. Njen poziv je planetarne narave, na ulice, trge, pred kamere in medije poziva vse Venezuelce, ki živijo na tujem, marsikdo med njimi je nezadovoljen, ker bi se rad vrnil domov, pa se nima kam. Osem milijonov ljudi je pobegnilo čez meje med prejšnjo krizo Madurovega režima, več kot iz vojnih razmer Sirije ali Ukrajine.
Največja zborovanja opozicijska voditeljica sklicuje v Madridu, Buenos Airesu, Bogoti in v Santiagu de Chile. Povsod hoče oznaniti, da je González predsednik, ona sama pa zmagovalka volitev, ki jih je po njenem ukradel Maduro.
Taka zborovanja, kot si jih je zamislila Maria Corina Machado, že kar samodejno prikličejo na ulice tudi zagovornike Madurovega režima, ki jih tudi ni malo. Po vsej Latinski Ameriki in v Španiji je zelo veliko venezuelskih migrantov, ki niso mogli glasovati na volitvah, kar je za to povsod poskrbela venezuelska ambasada.
Napeto torej ni samo v Caracasu, kjer je opozicija že bolj previdna kakor v začetku, saj se je Maduro loteva brez rokavic, vsak dan bolj grobo. S svojim sistemom Tun-Tun, ki ga je Hugu Chávezu za pomoč in podporo postavil že Fidel Castro. Po tem sistemu vse poti nasprotnikov režima vodijo naravnost v Tocorón in Tocuyito, dva največja zapora, ki jima prav zdaj končujejo nove prizidke za novih dva tisoč nasprotnikov Nicolása Madura. Maduro se očitno ni šalil, ko je pred volitvami zagrozil, da bo tekla kri, če mu bo kdo hotel preprečiti zmago na volitvah.
Dogajanje v Venezueli je sprožilo nesporazume po vsej Latinski Ameriki, najhuje je med levo usmerjenimi vladami. Stara garda bi rada posredovala, mlada gleda naprej. Brazilski Lula, kolumbijski Petro in mehiški López Obrador bi radi pomagali, pa jih nihče ne pokliče na pomoč, čilski Boric obsoja Madura in se utrjuje doma. Brazilija in Nikaragva sta si zaradi Madura skočili v lase, odpoklicali sta vsak svojega veleposlanika. Čile, Peru, Dominikanska republika, Panama in Argentina so odpoklicale svoje diplomate iz Caracasa.
Po svetu pa je toliko zapletov in vojn, da bo morebitna novica o spopadu v Venezueli ali za Venezuelo minila komaj opazno. Svet jo bo potisnil med obrobne posledice nove hladne vojne, ki sploh ni hladna, med logične boje za surovine in za prevlado tega ali onega na sceni. Velika Venezuela postaja majhna, spopadi na ulicah Caracasa pa komaj omembe vredni v primerjavi s tragedijo v Gazi, ki je holokavst teh časov, z vojno v Ukrajini, ki se širi v Rusijo, zdaj se Rusi delajo, da so žrtve. Žrtve so res zdaj tudi Rusi, pa ne putinovci, ampak navadni ruski državljani, ki jim res ni privoščiti, da po njih padajo tudi bombe, kakor so doslej po Ukrajincih.
