Prijava
Dark Theme
»Najprej Amerika!« je svojčas kričal slovenski zet Donald Trump, ko je bil še ameriški predsednik. Zdaj se pripravlja na nov naskok, nekateri menijo, da mu je ponovni vstop v Belo hišo tako rekoč namenjen, zagotovljen, najbrž se bomo spet šopirili, da imamo prvo damo. Ni nam bilo všeč, ker je vpil, da je Amerika zanj, voditelja takrat še nesporno prve svetovne sile, daleč pred drugimi, potem pa dolgo nič. Šele potem pridejo na vrsto vsi drugi, denimo Kitajska, ki je Ameriko medtem že v marsičem prehitela, pa Rusija, ki jo tudi lahko ogroža, tako rekoč neposredno se spopadata v Ukrajini. Naposled je nekje na robu tudi Evropa, od koder so v Ameriko prišli vsi, ki tam odločajo in imajo vse v rokah.
Evropejci so bili tisti, ki so v Ameriko pripeljali sužnje, marsikatera še zdaj cvetoča evropska država si je začetni kapital nabrala – kot Belgija in Nizozemska - s prevažanjem sužnjev, ali pa – kot denimo Norveška - z gradnjo posebej oblikovanih ladij za prevoz sužnjev z Afrike. Med modernimi milijarderji so prav gotovo tudi nasledniki trgovcev s sužnji, graditeljev ladij, prevoznikov.
Tudi v Evropi se nam dogaja, da mislimo kot slovenski zet v Ameriki, le da manj glasno vpijemo, pa tudi zanimivi nismo toliko kot Donald Trump. Seveda ne vpijemo, da je prva Amerika. Nasprotno, samo Evropo imamo v mislih. Celo tedaj pred seboj vidimo zgolj Staro celino, ko nas številke opozarjajo, da zaostajamo za hitro razvijajočimi silami, predvsem za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Tehnološko oboji tako hitijo, da jih ne dohajamo, tudi razumemo ne, kaj nam prinaša umetna inteligenca, kaj vse ima Kitajska v rokah s svojimi surovinami, prepotrebnimi elementi in sestavnimi deli.
Samo pridiga papeža Frančiška o moralnih in etičnih zadržkih, kakor jo je predstavil sedmim bogatim in razvitim v Apuliji, nam ne bo veliko pomagala. Tudi tam navzoči super mogočneži iz skupine G7 izgubljajo vsak dan, ko svet na drugem koncu raste in bogati. Nič več niso vsemogočni kot nekoč.
Samo Evropo imamo pred očmi tudi tedaj, ko se milijoni revežev valijo z juga na sever. Bežijo pred nasiljem, revščino, hlepijo po lepšem življenju. Nas pač skrbi, ali nam bodo odščipnili kaj našega blagostanja, vplivali na našo kulturo in tradicijo, nas izrinili od korita in nas naredili manj vsemogočne.
Evropejci, naši daljni predniki, seveda, smo že kmalu po krvavih zavojevalcih, ki so pobili večino prvotnega prebivalstva, preživelim pa vsilili svoje vere, jezike in običaje, izvažali tudi svoje stiske in revščino čez morje v Ameriko. Novi in novi prišleki v Novi svet so se prilagajali potomcem prvih zavojevalcev, tudi njihove jezike so prevzemali. Onkraj morij je denimo država, ki ji mirno rečejo domovina špansko govorečih Italijanov. Tudi Slovenci tam govorijo špansko po argentinsko.
Pred pol tisočletja smo Evropejci izvozili svoja načela, svoje jezike in religije, svoj način življenja, vsilili smo jim svoje vrednote. Kdor jih ni sprejel, je bil pogubljen. Zdaj se bojimo, da bo kaj podobnega, kar smo mi storili drugim na drugih celinah, ko smo jih osvajali in jim kradli vse po vrsti, kdo drug storil z nami in pri nas. Ta čas sicer morda še ni nikjer nikogar, ki bi nas poskusil zavojevati, samo reveži prihajajo, ki bežijo pred vojnami in revščino. Nekoč v prihodnje se tudi to morda spremeni. Šaljivci pravijo, da takrat to ne bo več naš problem, takrat bodo vsi odločevalci govorili, denimo, samo kitajsko.
Ko mi preštevamo, kdo je bil izvoljen in kdo ne v evropski parlament, ko eni pripravljajo načrte za nove prevzeme oblasti, naj bo pri nas ali pa v Ameriki, je po svetu precej več kot sto milijonov ljudi, ki bežijo pred nasiljem, lakoto, visokimi vodami zaradi klimatskih sprememb ali čem drugim. Iz Afganistana je moralo zbežati 6 milijonov in pol ljudi, prav toliko iz Sirije. Iz Venezuele, ki je bila še pred nekaj leti bogata in skoraj v celoti evropsko belska, tudi več kot šest milijonov, z njimi se ukvarjajo v ZDA in v latinskoameriških državah, ki jim dale vsaj začasno zatočišče. Prav toliko jih je zbežalo s svojih domov v Ukrajini, samo z njo se ukvarjajo svetovni mediji. Poltretji milijon revežev naokrog beži iz Južnega Sudana, ki ga novice na splet in časnikih skoraj ne zaznajo.
