POMISLEKI: V Črnučah, blizu zgodovinske vile

Malo spremljam olimpijske igre, malo pokašljujem, odkar se na velika vrata vrača korona tudi v naše kraje. Prejšnji teden me je bolj od olimpijade in covida vznemirjala zgodba iz soseščine, tako rekoč iz naše vasi. Odkar smo se vrnili iz Rima, namreč živimo severno od Ljubljane, na severni strani Save, v naselju, ki je bilo nekoč pomembna vas ob cesti od Dunaja do Trsta, zdaj je primestno prebivališče za premnoge Ljubljančane. In za tujce seveda tudi. Nič koliko je videti ukrajinskih avtomobilskih oznak, takih z modro-rumeno zastavico, tudi poslovne prostore imajo v teh krajih številni Ukrajinci. Rusov ni več opaziti, včasih pa so se sosedi hvalili, da imajo ruski smučarji svoje baze prav v Črnučah.

Črnuče so bile vsekakor še nedavno obrobna, komaj kaj znana vas pod Rašico, kjer so lepi gozdovi in tisoč stezic vodi v Sračjo dolino, ki je naravni park, na Dobeno, kjer je razgled na vse strani, tudi daleč proti Štajerski in en samo na gorenjsko stran, pa v vas Rašico, ki je bila prva požgana že leta enainštirideset, pa na vrh hriba Rašica, ki je ena izmed najbolj imenitnih in obiskanih točk v ljubljanski okolici.

Črnuče so morale dočakati najbolj odmevno svetovno vohunsko afero po hladni vojni, da so ne naposled zapisale na svetovni zemljevid!

Hiša, ob kateri hodim, ko grem po najmlajšo vnukinjo v šolo, prej tudi še v vrtec, je postala svetovna atrakcija, ko so pred skoraj dvema letoma tja vdrli naši, slovenski specialci. Aretirali so oba Argentinca, ki sta tam živela že nekaj let, k rejnikom so odpeljali njuna otroka, premetali so vso hišo, našli tudi veliko skritega denarja in najsodobnejšo opremo, kakor je naši specialci ne premorejo. Na glavo so obrnili tudi pisarni, ki sta ju imela Argentinca na Parmovi ulici. Blizu ljubljanske džamije in tudi hiše, ki je bila nekoč znamenita Črna vdova, sedež časnika Delo in vrste časnikov in revij, ki so že zdavnaj potonili. Zdaj je tam v majhnem koščku prostora nad nekdanjo tiskarno samo še do konca pomanjšana, sodobna redakcija Dela. Argentinca sta imela pisarni v stavbi nekdanje Lesnine, ki jo je tudi pobralo, ko smo zamenjali družbeni sistem. Tako smo pri nas rekli razkroju velikih firm, ko so izpuhteli milijoni, ki naj bi pripadali vsem in nikomur. Nekoč, vsekakor pred zgodovinsko razprodajo vsega, sta Lesnina in Delo sodila med velike firme. Črnuče pa so bile vas na severnem obrobju, onkraj Save.

Tista dva Argentinca, ki sta preprodajala umetnine v hiši nekdanje Lesnine, živela pa sredi severnega obrobja Črnuč, sta poskrbela, da je naša vas postala slavna po vsem svetu. Hišo, ki je sicer opazna, ker je temnejše barve od drugih, so kazali v televizijskih dnevnikih po vsem svetu, v časnikih so bile fotografije, ki smo jih okoličani gledali z začudenjem. Nikogar nismo poznali iz tiste hiše, celo prvi sosed mi je mimogrede omenil, da se z njimi ni nikdar pogovarjal, ker ženska in moški sosedov nista pozdravljala, kakor je v vaških okoljih primerno, gostov pa sta imela zmeraj veliko. Take so argentinske navade.

Razpletlo se je tako, da je tista dva »Argentinca« in njuna otroka ondan v Moskvi z rdečo preprogo pričakal sam car Vladimir, predsednik Putin. Da sta Rusa, sta otroka izvedela šele, ko so pristali v Moskvi. Ne znata rusko, vprašala sta, kdo je tisti stric, ki ju je pobožal. Junaki so zdaj, strašno uspešni ruski vohuni, Američani so ju zamenjali za svoje ljudi, zaprte pri Rusih.

Novica o zamenjavi vohunov, agentov, zapornikov, prvi veliki zamenjavi po hladni vojni, ki se je navidezno (takrat smo mislili, da za vse večne čase!) končala s padcem berlinskega zidu, je odmevala, da je kaj. Vse je preglasila za trenutek ali dva, ameriški predsednik Joe Biden se je zahvaljeval Sloveniji za prispevek k veliki zgodbi. Priznal je, da smo dali za zamenjavo dragocena arestanta, dobili pa nič, saj nismo bili udeleženi v zgodbi in velikem poslu.

Kot vse drugo v podalpskem raju je tudi zgodovinski uspeh slovenske diplomacije, tako so temu rekli tisti, ki so jim Američani čisto malo pustili blizu, ko so nas vključili v svetovno trgovino, sprožil še eno zmedo. In ravs in kavs v kokošnjaku slovenske politike. Vsi pa še niso bili pripravljeni na spopad sredi vročega poletja. Malo zmedeni so, navsezadnje imajo tudi politiki kakšen dan dopusta, ko se jim ni treba peteliniti.