POMISLEKI: Težki trenutki za Frančiška v Bruslju

Pred tremi desetletji sem v Bruslju spremljal obisk tedanjega papeža Janeza Pavla II. Presenetilo me je, da je bilo na njegovi veliki maši manj ljudi kot na bližnjem prostoru, kjer so imeli takrat svetovno razstavo psov. Hodil sem po cesti v središču Bruslja tisto jutro, ko je prispel in se vozil po ulicah, nobene gneče ni bilo, sem in tja se je kdo obrnil za njegovo kolono, sem in tja kdo tudi pomahal svetemu očetu. Navdušenja, ki smo ga bili vajeni, ko smo spremljali papeške turneje v Latinski Ameriki ali pa v Rimu, tudi v Trstu, pozneje še bolj tudi v Sloveniji, ni bilo opaziti. Med verniki na papeškem zborovanju je bilo gotovo več Špancev in Nemcev kot Belgijcev.

Prejšnji teden je bil v Bruslju papež Frančišek, zbral je več vernikov kot svojčas Janez Pavel II., vsaj meni se je tako zdelo, tokrat nisem bil zraven v živo. Frančišku je bilo gotovo precej teže kot predhodniku, ki je tedaj, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zmagovito zavzemal vzhodni del Evrope, držal se je kot zmagovalec velike vojne in hkrati kot svetnik. Frančišek, ki je gotovo bliže svetništvu od slovitega, zelo vplivnega poljskega politika v papeški opravi, je srečal belgijske politike, ki niso bili prav nič prizanesljivi, nič niso upoštevali njegovih let, tudi ne njegovih odločnih stališč do pedofilije in njegove pripravljenosti, da vsaki žrtvi plenilcev v talarjih zagotovi finančno odškodnino. Še bolj odločno kot kdaj prej je Bergoglio obsodil početje duhovnikov. O tem se v Wojtylovem času niti pogovarjali niso. Takrat sicer tudi belgijskih pokolov Afričanov še niso obešali na veliki zvon, pa je bilo seveda že zdavnaj znano, da so pod kraljem Leopoldom pobili deset milijonov ljudi, največ v Kongu.

Ob obisku v Bruslju je papež napovedal, da bo naredil za blaženega belgijskega kralja Baudouina I., to je naletelo na navdušenje med belgijskimi verniki, ki nikakor ne predstavljajo večine prebivalstva. Ni pa niti za milimeter premaknilo odnosa sedanjih belgijskih politikov, ki odločno terjajo od papeža veliko več kot opravičila. Še noben papež v zgodovini ni bil tako odkrit in iskreno prizadet zaradi vedno novih odkritij pedofilskih zločinov, prav od njega pa po svetu najbolj odločno terjajo več kot samo besede.

Belgijski premier Alexander De Croo je bil med srečanjem s papežem na gradu Laeken zelo neposreden. Rekel je, da samo obžalovanje ni dovolj, čas je za konkretne ukrepe, tudi za strogo kaznovanje in za plačevanje odškodnin. Kralj Filip je vrhovnemu poglavarju cerkvene države izročil pisno zahtevo, naj cerkev izplača odškodnino žrtvam in jim pomaga.

Ker je bil uradni razlog za papežev obisk 600. obletnica ustanovitve katoliške univerze v Leuvnu, je bil odmeven tudi nastop rektorja Luca Selsa. Pojasnil je, da so škandali zaradi zlorab in spolnega nasilja zelo oslabili moralno avtoriteto cerkve. Reformirati se bo morala, če bo hotela pridobiti nazaj verodostojnost, je posvaril rektor. Papeža je pozval, naj poskrbi, da bodo lahko v njegovi ustanovi opravljale duhovniški poklic tudi ženske. Na koncu je vprašal, ali ne bi morda medse sprejeli tudi ljudi iz skupnosti LGBTQ+.

Papež se je potem srečal s sedemnajstimi žrtvami duhovniških spolnih zlorab. Dobil pa je še eno zahtevo. Poskrbi naj, da bodo v njegovi ustanovi, ki sega prek celega sveta, naposled resno obravnavali še enega izmed zločinov svojih podanikov. V tem primeru redovnic, ki so stoletja pa vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja na videz skrbele za noseča mlada dekleta in noseče neporočene ženske, potem pa novorojence dajale v posvojitev. Zadnje čase prihaja na dan, da je bilo ob tem na videz dobrem delu veliko umazanih poslov. Posvojitve so bile prisilne, otroke so redovnice prodajale premožnim družinam. Zdi se, da težjega, hujšega potovanja ni doživeli še noben papež.

Papež je ves čas obiska v Belgiji o teh problemih veliko govoril, ves čas se je tudi opravičeval v imenu svoje ustanove. V enem od razgovorov je tudi menil, da 50 tisoč evrov odškodnine žrtvam duhovniških pedofilov vsekakor ni dovolj za vse, kar se je hudega dogajalo otrokom, katerih starši so duhovnikom brezmejno zaupali. Obljubil je, da bo Vatikan plačal odškodnino, ki je ne bodo zmogli ali hoteli plačati škofje ali pa storilci sami.