Prijava
Dark Theme
»Zdaj pa nam ni jasno, kako naj še bolj priliznjeno dokazujemo, da smo pohlevni ameriški vazali«, se mi je zapisalo pred tednom dni, ko smo nestrpno čakali novice iz Amerike. Takrat še ni bilo jasno, ali bo zmagala Kamala Harris, ki je ta trenutek že zgodovina in vsaj za nekaj časa sploh ne bo več v središču pozornosti, ali pa Donald Trump, ki so ga zadnja leta spremljale zgodbe o prešuštvu, o dokumentih, ki jih je odnesel domov, o poskusu udara na lastno državo, pa še cela vrsta drugih grehov, ki bi veljali za kazniva dejanja, če bi bil svet drugačen, kakor je v resnici.
Vse te zgodbe so zdaj preteklost, nesmiselne so. Grehi niso več grehi, svet se je obrnil na glavo, narobe svet je, pa se tega še ne zavedamo čisto zares. Če so nas pred dnevi na ulicah še motili avtomobili znamke Tesla, nas bodo v prihodnje vse manj. V Ljubljani so jih že zdaj polne ceste. Elon Musk, lastnik znamke Tesla, pa medijskega imperija in osvajanja vesolja, je bil tisti, ki je izjemno veliko prispeval za narobe svet. Glavni podpornik kandidata Trumpa je bil, njegove predstave cirkuškega pajaca so bile veliko bolj učinkovite kot vsi nastopi gledaliških, filmskih, televizijskih in glasbenih zvezdnikov, ki so stali za gospo Harris. Američani so se odločili za Muska in Trumpa.
Za svoje popolno nasprotje so v velikanskem številu glasovali celo ameriški Latinoameričani, ki jim polovično pripada gospa Harris, pa ameriški temnopolti državljani, ki jim tudi polovično pripada gospa Harris. Predvsem pa je bilo zanj ameriško delavstvo, za katerega je Kamala Harris mislila, da ga zastopa. Vse stave o zmagovalcu, ki jih je sklepal ves svet, tudi vsa Evropa, so bile v nebo vpijoča neumnost. O svojem predsedniku v Ameriki odločajo Američani, ki jim ni prav nič mar, kaj si misli Evropa, pa kakšne bodo posledice za ves svet.
Kako je bilo prej, še prejšnji teden, pravzaprav sploh ni več važno. Pomembno in prelomno je, da je svet dobil novega vladarja, ki je tudi naš vladar, vsaj zelo zelo vpliven je v trenutkih, ko na Stari celini pravzaprav nimamo nikogar, ki bi nas zares zastopal. Ki bi znal misliti malo širše in bi bil pripravljen kakšno malenkost postaviti na videz narobe, da bi nam lahko bilo prav vsaj v prihodnosti, če že ne more biti ta trenutek.
Prav nobenega upanja ni čutiti v naših evropskih logih, da bi se morda v bližnji prihodnosti pojavili državniki, podobni tistim, ki jim je uspelo pripeljati do konca drugo vojno, postaviti na noge evropsko skupnost, spodbuditi razvoj in dialog. Poslušamo in gledamo, kako se naši izvoljenci v Bruslju prerekajo o vsaki malenkosti, prav bedno se zdi vse skupaj.
Na našem slovenskem dvorišču, kjer je petelinov res absolutno preveč, kup gnoja na sredini pa je še naprej čisto majhen, je prav žalostno spremljati na novo postavljene in slavljene neumnosti. Vsakokrat so bolj oskubljene kokoši, za katere se ravsajo še bolj oskubljeni petelini. Ob prejšnjih ameriških volitvah smo Slovenci za zmago čestitali poražencu, ob sedanjih pa smo celo obiskali poznejšega poraženca in mu želeli zmago. V temo smo brcnili takrat in zdaj.
Smo pa Slovenci vsekakor še enkrat dosegli pomembno zmago, ki je najbrž še enkrat ne bomo znali unovčiti. Prva dama v Beli hiši bo še en mandat naše dežele hči, Melanija Knavs, kar nikakor ni od muh. Odpustimo ji lahko, da ni razumela, kaj je potica, ko ji je o slovenski potici v Rimu govoril papež Frančišek! Zdaj je čas za nov začetek, navsezadnje je ob zmagi njen soprog sila spoštljivo govoril o svoji rajnki tašči, njegov tast je stal poleg njega, to se v prejšnjem mandatu ni dogajalo. Izmed štirih na sredini zmagovalnega odra so trije govorili slovensko. Imeti prvo damo dvakrat v istem stoletju ni od muh, pa naj nam je gospa všeč ali pa ne.
Slovenci imamo prvo damo nekoč daleč prve države na svetu. Zdaj Amerika sicer res ni več sama na vrhu, hude tekmece ima, vlada pa našemu zahodnemu svetu, vsi se ji klanjamo, vsi v naši Evropi se trudimo biti poslušni in pohlevni. Vsi se tresemo, ker še ne vemo, kaj nam nepredvidljivi slovenski zet pripravlja za svoje novo predsedniško obdobje. Ne vemo, kakšno vlogo je namenil svojemu podporniku in zavezniku Elonu Musku. Bo čez štiri leta odločal Trump ali Musk, ki ima planetarne in ne samo zemeljske načrte?
