Prijava
Dark Theme
Vsi smo bili presenečeni, ko je tako rekoč čez noč padel polstoletni diktatorski režim v Siriji. Kar naenkrat se je premaknilo nešteto silnic, vse je vztrepetalo, vsi veliki so imeli v Siriji kakšno trdnjavo na prostranstvih, ki se tako ali drugače dotikajo vseh in vsega, ki se merijo na Bližnjem vzhodu.
Jutrovo je od nekdaj in očitno za vse večne čase nevralgična točka svetovnega dogajanja. Od tam se je razširil judaizem, tam se je porajalo krščanstvo, tam so si na temeljih obeh prejšnjih omislili še islamizem. Karkoli si izmislijo v tistih za nas skrivnostnih krajih, vse vpliva na ves svet. Nekoč je bil majhen, segal je od Evfrata in Tigrisa do Sredozemlja in kvečjemu še malo proti severu, zdaj je velik, globalen, širil se je tudi z -izmi, ki so doma tam doli, sprejemali smo jih, jim dodajali svoje ideje, izkoristili smo jih za svoje oblastniške, osvajalske zamisli. Nekoč je bilo Zemljanov malo, zdaj nas je neskončno veliko. Vsekakor preveč.
Ne samo mi, navadni smrtniki, ki spremljamo dogajanje malo od daleč, pri tem pa poskušamo doumeti, za kaj gre na Jutrovem, se sprašujemo, kaj se je zgodilo, kdo pije in kdo plača, kako je mogoče, da se je v nekaj dneh obrnilo na glavo, pa nam tega vnaprej nihče ni znal ali hotel sporočiti. Pravzaprav je tudi na Jutrovem samo to jasno, kdo plača. Raja, reveži, vso zgodovino je bilo tako.
Tudi v Evropi je nazadnje plačala raja, ko so se pred leti pomikale iz Sirije cel reke beguncev. Dobro se jih še spomnimo, čez Slovenijo so se pomikale proti Avstriji in naprej proti severu. Južni sosedi Hrvati so nam jih spuščali čez mejo, bredli so čez Kolpo in se nekateri tudi utapljali v mrzli vodi. Usmerjali naprej k Avstrijcem. Tudi Italijani so tiste, ki so prišli po Sredozemlju, spuščali Avstrijcem in Francozom. Največ jih je vsekakor sprejela Nemčija, tam jim še zdaj ni čisto jasno, kaj je mislila jeklena vladarica Angela Merkel, ko jih je sprejemala, misleč, da so vsi prišleki primerni kadri za reševanje nemškega gospodarstva.
Vsaj pol milijona revežev iz Sirije je šlo takrat čez naše kraje. V neprekinjeni, neskončno dolgi koloni so se dan za dnem pomikali proti severozahodu. Prihajali vsekakor niso samo begunci iz Sirije, ki so se umikali pred nasiljem in bedo, ki jo je dodala še suša. Še tisoči drugih so videli priliko za odhod v neobstoječo Indijo Koromandijo. Bilo je pretresljivo, še posebej za ljudi, ki živijo v krajih, kjer še zdaj potekajo begunske poti. Opazovali so kolone mladih moških, o katerih niso vedeli, ali so res pregnanci, ali morda vendarle samo dobro izurjeni vojaki. Ob vsakem terorističnem napadu v Evropi v naslednjih letih smo mimogrede pomislili, da so storilci prav tisti, ki so korakali mimo nas.
Pol stoletja in več je trajalo, da so se Sirci ta teden znebili zadnjega izmed Asadovih, ki so iz starodavne Sirije naredili pekel. Pomagali so jim prav vsi, ki stegujejo prste po tistem delu sveta. Tudi Rusi, ki so morda zdaj čez noč izgubili svoja edina oporišča v Sredozemlju, prav gotovo že zdaj barantajo za obstanek. Londonskega zdravnika Asada so rešili, zdaj je v Moskvi, v Sočiju ima menda že zgrajeno svojo palačo. Četrt stoletja je delal zanje, že razpadajočo oblast so mu pred nekaj leti začasno rešili. Vladal je na tistem koncu svoje države, ki je bil do tega tedna njegov, tudi ruski fevd.
Rusi globalno kar naenkrat niso več tako zelo vsemogočni, kakor so bili. Ukrajinska vojna jih je izmozgala, vojaki padajo tam in municije nikoli ni dovolj. Rusi, Turki in Američani, ki tudi imajo svoj fevd na sirskih širjavah, se previdno tipajo, ni jim čisto jasno, katera od neštetih muslimanskih vojska bo zdaj zavladala na katerem od sirskih okrajev. Sirija se zdi osvobojena tirana, ki pa je vladal samo na enem delu države. Svoje dele Sirije si na juriš jemljejo tudi Izraelci, trideset velikih naselij je že zraslo na področjih blizu meje.
Še malo bolj zapletena kot prejšnji teden se zdi podoba tega sveta. Še posebej za nas Evropejce, ki vse bolj tavamo. Ne najdemo več pravega kompasa, vse se nam vsak dan bolj podira, tako zelo si nagajamo med seboj, da si bolj skoraj ne bi mogli. Nemčija je zahvaljujoč vsemogočni gospe Angeli toliko zaostala, da ne zmore tekmovati z novimi svežimi inovativnimi silami na svetu. Kadar Nemčija zdrsne v krizo, Evropi ni lahko.
