POMISLEKI: Prvi maj je danes!

(KOMENTAR OBJAVLJEN V PRIMORSKEM DNEVNIKU V SREDO, 1. MAJA)

Danes je prvi maj. Praznik dela, za nekatere samo začetek majniških šmarnic, za vse začetek čisto prave pomladi. Zdajle, dan prej, ko tole pišem, je tako lep dan, da se mi zdi, kakor da so v njem združeni vsi najlepši prvi maji, kar jih pomnim. Kar nekaj sem jih doživel. Vseh si najbrž nisem zapomnil, tisti, ki so mi ostali v spominu, pa so bili lepi. Največ na Rožniku sredi Ljubljane, pa v rimskem Lateranu, na havanskem Trgu revolucije, v Mehiki na glavnem trgu in še marsikje. Človeku se zgodi, da se znajde v čisto tujem kraju, pa je ravno prvi maj in lahko vidi, kako praznujejo ali ne praznujejo. Ponekod je prvi maj kar malo preveč povezan s politiko, včasih tudi z dnevno, od trenutnih vladarjev zna biti odvisno, ali so delavci cenjeni in spoštovani, ali pa so nekakšen nebodigatreba.

Na Rožnik nad Ljubljano sta hodila že moja mama in oče že pred drugo vojno, ko je bilo to še kaznivo. Navsezgodaj zjutraj so bili vrh Rožnika, potem pa hitro dol in v službo. Takrat vrh hriba še ni bilo kresov, ki zdaj gorijo po okoliških hribih v mestih in vaseh. Orožniki so jih pregnali, če so bili glasni in vidni.

Jaz sem hodil pozneje, po vojni, ko so bile tam že velike proslave delavskega praznika. Kmalu so se spremenile v veselice, govori so trajali samo prvih nekaj minut. Večina je praznovala na predvečer, s pesmijo in šilcem zelenega, tako so rekli obveznemu pelinkovcu. Zjutraj, na prvega maja dan, so prišli novi, sveži obrazi, manj jih je bilo in bolj resno so se držali. Zvečer pa je bilo veselo, kres je gorel in moj koseški sosed, zdravnik Edi Tepina, je vsakokrat pritrkaval v zvoniku rožniške cerkve.

Po osamosvojitvi pred dobrimi tremi desetletji je delovno ljudstvo začelo dojemati, da v bistvu ni šlo zgolj za osamosvojitev, šlo je za prevzem vse dežele. Trdi kapitalizem, bolj samopašen od tistega pred vojno, se je polastil vsega, tudi delavcev, ki so bili vajeni hoditi na Rožnik. Veselje na večer pred prvim majem je sicer ostalo podobno starim časom, proslave na praznični dan pa so odvisne od zmagovalcev zadnjih volitev. Pa od ponovno rojenih sindikatov, njihove množičnosti in vpliva. Doktorja Tepine ni več, pritrkavanja ni več slišati.

Tudi rimskih proslav se dobro spomnim, tistih velikih in množičnih na trgu pred baziliko v Lateranu, pa tudi tistih manj glasnih na trgu pred baziliko svetega Petra, kjer slavijo svetega Jožefa delavca - vatikanski praznik je nastal kot odmev na delavskega. Najbolj vneto ga je slavil poljski papež Wojtyla. V Lateranu je bilo vsekakor vsako leto veliko več ljudi kot v Vatikanu.

V Havani so se vsako leto na zborovanja in parade pripravljali ves mesec, naši kubanski sosedi so se delali, da praznujejo, nekateri so negodovali, ker so morali na Trg revolucije v vsakem vremenu. Udeležba je bila obvezna, iz prestolnice in bližnjih krajev so hodili peš, iz daljnih krajev so jih vozili na tovornjakih. Dopisniki smo imeli prostor na tribuni, bolj zanimivo pa je bilo med množico. Zdaj se stvari spreminjajo, ker ni bencina, ni prevozov, tudi proslave že odpadejo, kadar ne gre drugače. In tudi Fidela ni več, ki so ga slavili kot božanstvo.

V naši slovenski domovini letos ne slavimo samo delavskega praznika, kresovi gorijo vsepovsod, pa ne samo po zaslugi sindikatov. Praznujemo namreč dvajseto obletnico od dne, ko so nas zahodni Evropejci sprejeli v svoje vrste. Če danes pomislim, je bilo pred dvema desetletjema vse skupaj precej podobno sprejemu revnih predmestnih prebivalcev v okrilje bogatega velikega mesta. Zdelo se je, zdaj je to še bolj jasno kot takrat, da nas gospoda sprejema v svoj krog, ker rabi zaveznike, somišljenike, pa kupce svoje robe, posnemovalce svojih zamisli.

Še zdaj nas gledajo podobno kot takrat, le mi se nenehno prepričujemo, kako pomembni smo postali, ker imamo nekaj svojih odposlancev v bruseljskem in strasbourškem parlamentu. Politiki nas prepričujejo, naj volimo zanje, da bodo šli v evropsko prestolnico, potem bodo tam tako ali tako obrobni igralci, zastopali bodo vsak svojo politično opcijo, ne naših stališč in potreb.

Prav danes, na prvega maja dan, na praznik dela, praznujemo obletnico dne, ko so nas bogati in ošabni sprejeli v svoje vrste, nas in nekaj drugih, ki so bili pred padcem berlinskega zidu na drugi strani zavese, ki so ji rekli železna.