POMISLEKI: Pochulo je odšel v temi

V nedeljo je pozvonil telefon, Tania je iz Havane sporočila, da se je poslovil Pochulo, naš prijatelj, njen mož. Kar nekaj časa je bil bolan, hudo je bilo, pošiljali smo mu to in ono, stome denimo, ker jih tam sploh ni bilo dobiti, vse, kar jih je bilo mogoče najti v naši lekarnah, smo poslali v Havano.

Odšel je v popolni temi, je zajokala Tania, najboljša prijateljica naše hčerke Barbare, v Havani sta bili sošolki. Vsako jutro je prišla k nam že navsezgodaj zjutraj, potem sta šli z Barbaro skupaj v šolo, lučaj od nas. Tania in Pochulo sta od vseh sošolcev in vrstnikov z naše ulice in naše četrti edina ostala na otoku. Vsi drugi so odšli, nekateri v Evropo, večina na Florido, v Miami in okolico. Naša hči ne hodi več na Kubo, kakor je nekoč, ko je bila tam vsa njena druščina iz mladosti. S Tanio pa se slišita vsakih nekaj dni.

V Havani sta Tania in Pochulo tudi po odhodu vrstnikov ostala zato, ker temnopoltih nikjer po svetu ne sprejemajo odprtih rok, pa tudi zato, ker njuno hčerko, dvajset let je stara, lahko brezplačno zdravijo samo na Kubi, redko očesno bolezen ima. Pa glasbo lahko študira pri najboljših profesorjih, drugod bi bilo to težko ali nemogoče. Kuba ima pač tudi svoje zelo dobre strani.

Tania in Pochulo sta študirala, oba sta inženirja, Pochulo je bil inženir do nedelje. Tudi delala sta kot inženirja, vendar samo prva leta po diplomi. Potem je najprej Pochulo s pomočjo in nasveti prijateljev odkril, da je lepše in bolj donosno biti taksist kot inženir in vodja proizvodnje v firmi, ki komaj kaj izdela. Vsakokrat, ko smo šli na Kubo, nas je vozil naokoli. Turisti ti dnevno pustijo več napitnine, kakor ti država da za ves mesec dela inženirja, je pravil. Prepričeval se je, da ni spustil v zrak dolgih let študija.

Tudi Tanja je šla kmalu po njegovih stopinjah, nehala je predavati na visoki šoli, šla je za natakarico, za vodjo strežbe. V turizem, kjer je vendar nekaj več denarja. Vsak dan dobim več napitnine, kakor sem dobivala mesečne plače, je veselo sporočila prvi mesec po prehodu iz profesure v turizem. Čez nekaj časa je tudi sama že verjela, da študijska leta niso bila zapravljanje časa.

Ko je Pochulo zbolel, se je Tanji podrl svet. V nedeljo se ji je podrl še enkrat, tokrat je bila morda že bolje pripravljena na nove udarce. Bilo pa ji je grozno po drugi strani. Ves otok je bil že tretji dan brez elektrike, že prejšnji petek je je zmanjkalo, tudi bencina ni, ni ga mogoče točiti, če ni elektrike, pa tudi sicer ga ni, ker ga nihče ne pošilja dovolj, denarja pa država zbere kvečjemu toliko, da poskrbi za termocentrale. Tudi brez kruha so ostali od petka. Kako je v bolnišnicah, si lahko samo prestavljamo. Hladilniki ne delajo, hrane ni mogoče ohladiti, sicer pa je tako ali tako ni dovolj.

Pametni telefon je imela Tania k sreči napolnjen, lahko je poklicala, lahko se je zjokala. Pravijo, da bo čez nekaj dni gotovo spet prišla elektrika, je rekla. Zadnja leta je velikokrat zmanjka, tako kot zdaj, ko je po vsem otoku ni več dni skupaj, pa vendar še ni bilo.

Po mestu se v popolni temi vsak večer zbirajo gospodinje, s kuhalnicami tolčejo po posodah, tako protestirajo, pravi Tania, ki se takih demonstracij tudi prej ni udeleževala. V temi se naposled ženske porazgubijo, preden bi jih lahko v temi polovila policija.

Nič ni jasno, kako se bo razpletlo tokrat, ko gre na Kubi bolj zares kot kdaj koli prej. Za svojega govorca pred javnostjo so vrhovi s Trga Revolucije postavili predsednika vlade, bolj prijazen obraz ima in govoriti zna z ljudmi manj oholo od drugih. Premier Manuel Marrero Cruz je ljudstvu že pred odklopom največje centrale v petek navsezgodaj zjutraj po televiziji pojasnil, da je pomanjkanje energije kronično, zdaj je pač samo še huje, ker ni dovolj nafte, ni denarja zanjo, ni rezervnih delov za popravljanje central, ki so bile slabo vzdrževane.

Partijski šef Díaz-Canel, naslednik rodbine Castrovih v Palači revolucije, je bolj odločen, manj prijazen. Ni še jasno, kaj pripravlja v odgovor nezadovoljnim gospodinjam in vsem drugim, ki protestirajo. Ne doume, pravi sam, zakaj državljani nočejo več poslušati izgovorov, da so vsega krivi severni Američani. Blokado Kube so oklicali že pred 62 leti, še zdaj je nočejo preklicati. Zaradi njih so vsi Kubanci te dni brez elektrike, pravi Díaz-Canel.