POMISLEKI: Papež piše svoje sklepne misli

Papež Frančišek, potomec italijanskih prišlekov v Argentino, mož, ki vsak dan več prispeva k manjšanju popolne evropske prevlade v rimskem cerkvenem imperiju, poudarja tudi socialne teme in se s tem vrača h koreninam krščanstva, se zadnje dni na svetovnem knjižnem trgu pojavlja z dvema pomembnima knjigama. Ena je že izšla v Španiji, drugo napovedujejo v Italiji in potem po vsem svetu v začetku prihodnjega leta.

Obe knjigi sta odmevni že zdaj, čeravno italijanske biografije Jorgeja Marie Bergoglia v rokah ni imel še nihče razen urednikov in sodelavcev, ki papeža sprašujejo, mu pomagajo pisati in oblikovati misli, ki se zdijo, kakor da so sklepne misli duhovnika, državnika. Moža, ki ima v vatikanskih sobanah več nasprotnikov kot somišljenikov.

Italijansko knjigo so menda nameravali izdati šele po Bergoglievi smrti, pa so se premislili, kajti toliko je v njej tudi ta trenutek odmevnih, morda prelomnih misli, ki lahko vplivajo celo na svetovno dogajanje.

Papež v obeh knjigah spregovori tudi o temah, ki so prav ta trenutek odločilne za mir na svetu. Navsezadnje pa se začenja tudi sveto leto, ki bo pomagalo, da bo papeževa biografija knjižna uspešnica.

Že zdaj, ko je španska knjiga komaj izšla, razburja svetovno politično, oblastniško srenjo z oceno, da je nujno potrebno zelo natančno preiskati, kar se dogaja v Gazi. Frančišek je prvič jasno in glasno uporabil izraz genocid, ki se ga kot hudič križa izogibajo Izraelci in njihovi meceni Američani, ob njih tudi vsi drugi z zahoda, ki jeruzalemskim vladarjem prodajajo orožje.

V obeh knjigah Frančišek tudi opominja, da se je svet pogreznil v labirint orožja, orožarska industrija obvladuje vse. Denar, ki bi lahko šel za hrano, je preusmerjen v proizvodnjo orožja, namenjen je pobijanju ljudi.

Italijansko knjigo je milanska založba Mondadori napovedala že na knjižnem sejmu v Frankfurtu, prevajajo jo v osemdeset jezikov, napovedujejo jo kot sklepno delo sedanjega papeža, kot biografijo, ki bo ostala za njim, ko se bo cerkev že iskala v novih časih in pod novim vodstvom. Bergogliu je pri pisanju pomagal italijanski pisatelj Carlo Musso.

Španska knjiga je krajša, gre za skupek Bergoglievih pogovorov z argentinskim rojakom Hernánom Reyesom, ki je v Rimu dopisnik španske katoliške revije. Tokrat njuno tretje skupno delo Bergoglio prvič tudi podpisuje.

Poleg poziva, naj mednarodna skupnost vendar že enkrat temeljito razišče dogajanje v Gazi, ustavi genocid in poskrbi za osvoboditev izraelskih palcev v rokah Hamasa, utegne bralca, še zlasti zagovornike papeževih nasprotnikov za vatikanskim obzidjem, razburiti Bergoglievo razmišljanje o usodi revežev, izrinjenih na skrajni rob. Tja jih potiska »vsak dan bolj divji kapitalizem«, pravi papež. Milijoni ljudi ostajajo brez strehe nad glavo in v popolni revščini v imenu svobode trga, ki dviga stanarine in doseže, da na mestih stanovanjskih blokov zrastejo luksuzna naselja za elito.

Kakor se je ob omembi genocida nemudoma oglasila izraelska ambasada, se ob razmišljanju o staranju mest in izganjanju manj premožnega dela prebivalstva oglašajo iz najbolj nazadnjaških sektorjev. Papež je to pričakoval, zato je tudi zapisal, da »braniti reveže nikakor ne pomeni biti komunist, nasprotno, to je bistvo evangelija, po tem nam bodo sodili«.

Španska knjižica je drobna, komaj sto strani šteje, v njej pa Bergoglio odločno opomni, da je na tem svetu vse preveč denarja v rokah vedno manj bogatašev, kar kliče k oblikovanju bolj pravičnih davčnih politik.

Še dve temi poudari papež v pravkar objavljeni španski knjigi. Prva je obramba migrantov, ki bi jih sedanji svet najraje pometal v morje, izrabljajo jih tudi za predvolilne bitke. Sem sin imigrantov in dobro vem, kaj pomeni živeti kot tujec v tujem svetu, ki te ne sprejema, opomni.

Druga tema je položaj žensk v cerkvi, kjer po njegovem prevladujeta mačizem in moška diktatura. Teh dvanajst let kot papež sem se trudil spodbuditi vstop žensk v rimsko kurijo, potarna.

Zdi se, da je zlasti papeževa španska knjiga tudi že prvi odmev na ozračje po pravkar končani sinodi o sinodalnosti, ki je trajala tri leta, sprva obetala zelo veliko, na koncu pa izzvenela tako rekoč v prazno. Komaj verjetno je, da bi jo spodbudil Bergogliev naslednik, kdorkoli že bo.