POMISLEKI: Osvobajanje samo še spomin

Kot da se ni nič zgodilo, je s tega sveta tiho odkorakala »teologija osvoboditve«. Pojem, ki ga še dandanes povezujejo z nasprotji hladne vojne, čeravno se je rodil iz revščine, ki je Latinsko Ameriko najbolj zaznamovala, kjer revščina in nasilje še danes vladata. Množično katoliško gibanje teologije osvoboditve se je čez nekaj let končalo s prepovedjo teologov osvoboditve, potem z obračunom, ki je teologe in duhovnike, ki so se z njimi strinjali, odnesel na smetišče cerkvene zgodovine. Čisto na koncu, ko je minilo skoraj vse, kar jo je obkrožalo, se je izkazalo, da je bila teologija osvoboditve pomembna, njen konec pa se je izkazal za konec katoliške prevlade v Latinski Ameriki. Samo revščina je še ostala taka, kakor je bila, ko se je pojavila teologije osvoboditve. Revne množice in tudi spretne bogataše so medse sprejele ameriške evangeličanske sekte, ki zdaj že prevladujejo.

Komaj kateri medij je te dni opazil, da je odšel v zgodovino Gustavo Gutiérrez, droban mož, zdravnik, psihiater, literat, teolog, dominikanec, ki je pred pol stoletja in več prvi zapisal pojem »teologija osvoboditve«. Izmislil si ga je, zapisal v knjigo in v svoje teološke razprave, razposlal ga je po svetu.

Utišali so ga, komaj kdo se ga je še spomnil, ko je prejšnji teden preminil v Limi, perujski prestolnici, kjer se je tudi rodil. Papež Bergoglio v Rimu je čisto malo popravil krivico, ki se mu je dogajala za življenja, priznal je, da je bil Gustavo Gutiérrez »velik človek cerkve«. Njegov predhodnik papež Ratzinger, eden močnih udeležencev hladne vojne, je Gutiérreza postavil na hladno, pripisal mu, da je v cerkvi sprožil marksistično gibanje.

Ratzingerjev šef je bil papež Wojtyla, bil je med odločilnimi borci proti komunizmu, proti sovjetski prevladi v svoji poljski domovini. Rušil je berlinski zid, ni pa razumel, da Latinska Amerika ni v Evropi, da ima za seboj hude čase pokristjanjevanja in kolonizacije, odrivanja staroselcev na rob, kjer ni mogoče kovati dobičkov. Meč in križ sta skupaj prodirala skozi pragozdove in po andskem hribovju.

Obdobje, ko je teologija osvoboditve v Latinski Ameriki pomenila svež veter, na koncu pa izginila v viharju konca hladne vojne, sem preživljal v tistih krajih. Spoznal sem nekaj akterjev tistega časa, najprej in najbolj od blizu Oscarja Arnulfa Romera, ki je zdaj že svetnik, takrat je bil iz raja izgnani sovrag. Oscar, ki sem mu bil pravzaprav sodelavec pri javnih nastopih, vodil sem njegove pogovore z novinarji, mi je za mizo, po kosilu, pri kozarčku, skoraj mimogrede, pa zelo pomenljivo, rekel nekaj nepozabnega. Tale Poljak, je rekel, ničesar ne razume, pojma nima, kaj je Latinska Amerika. Tale Poljak je bil tedaj čisto sveži papež Janez Pavel II. Oscar je dan prej govoril z njim, o ničemer se nista sporazumela. Potem so Oscarja skrajneži ubili, ko je maševal, v Rimu pa so ga hitro odrinili v pozabo. Poljski in nemški papež sta ga obsodila, ker je trdil, da je problem revščina s trpljenjem, ne teologije in ideologije.

Šele Papež Bergoglio je Oscarja vrnil na oltar, naredil ga je za svetnika. Tudi sam je bil nekoč del širokega gibanja, ki ga je sprožil Gustavo Gutiérrez, ko je zapisal besede o teologiji osvoboditve. Za svoje so jih vzeli duhovniki v Braziliji, Leonardo Boff in Frei Betto sta bila najbolj odmevna, pa v Argentini, v velikih državah, ki so bile tedaj v popolnosti katoliške, dandanes pa tam prevladujejo evangeličanske cerkve, ki so jih izvozili severni Američani.

Ko je »oče teologije osvoboditve« Gustavo Gutiérrez prejšnji teden pri 96 letih preminil, so se ga spomnili samo še starejši duhovniki, teologi in redki katoliki. Tudi njegovi spisi o revščini, zatiranju, pa o cerkvi, ki naj stopi na stran zatiranih, so skoraj pozabljeni.

Na Kubi sem spoznal Frei Betta, brazilskega teologa osvoboditve, takrat je pisal knjigo o Fidelu Castru. Ves navdušen je pripovedoval, kako je Fidel priznal, da ga je pravzaprav vsaj delno financirala ameriška Cia. Čez nekaj dni mi je Frei Betto omenil, da Fidel noče več, da bi ga v knjigi karkoli povezovalo s Cio in Washingtonom. Ladja z orožjem iz Kostarike na Sierro Maestro torej ni prišla z ameriškim denarjem, ampak po čudežu.