POMISLEKI: Nočne more noče biti konec

Saj vem, lahko bi pisal o domačih spletkah in zmedah, dovolj gradiva na to temo se ponuja z vseh stani, tudi menda nujna, vsekakor pa nerazumljivo nerazumna menjava slovenskega kandidata za evropskega komisarja, pa se bom raje odrekel modrovanju o nerazumnem, o razpletanju prezapletenega, iskanju izhoda iz labirintov. Raje bom ostal pri Latinski Ameriki, o stanju duha na tistem koncu sveta, ki je od Evrope tako oddaljen, da nas komaj kdaj zanima, le redko ga poskušamo razumeti.

Pa se vendarle tam dogajajo stvari, ki znajo vplivati tudi na naš vsakdan. Kakor je davno nekoč vplivalo na ves svet, ko se je veleposestniški sin Fidel Castro naveličal čakati v vrsti za prevzem oblasti in je udaril z orožjem, ki mu ga je pomagala priskrbeti ameriška Cia, še zdaj vladajo njegovi potomci, Kubanci pa so lačni. Ali pa takrat, ko so generala Augusta Pinocheta gospodarji s severa prepričali, naj na hitro spravi s poti izvoljeno vlado Salvadorja Allendeja, katere del je bil kot glavni poveljnik vojske tudi sam, in zavlada z nasiljem. Zdaj tam vlada hrvaški potomec Gabriel Borić, ki utegne rešiti, kar je ostalo od levica na celini.

Vse se zgodi tako, da je zraven tudi velika severna soseda, Združene države Amerike imajo Latinsko Ameriko za svoje notranje dvorišče. Včasih to pokažejo bolj jasno, drugič manj očitno, dejstvo pa je, da na zahodni del sveta gledajo približno tako, kakor Rusi gledajo na svet, ki mu pripadamo tudi mi. Ali pa, kakor Kitajci gledajo na svoj del sveta, navzoči pa so tudi povsod drugod.

Venezuela, o kateri mimogrede pozabimo, da je velika, neizmerno bogata in neskončno zavožena, je ta čas v središču pozornosti, pa ne zato, ker se ideološko nasprotni aktivisti po svetu o njej dajejo med seboj, ampak zato, ker se naposled spet merita imperija, vsak s svojim notranjim dvoriščem.

Edmundo González Urrutia, ki je, se zdi, res zmagal na volitvah 28. julija, je pobegnil v Španijo, tam je dobil zatočišče, rešil se je muk, ki mu jih povzročal Nicolás Maduro, ko je za njim razpisal tiralico. González ni politik, nikoli ni kandidiral na nobenih volitvah, diplomat je bil, nazadnje veleposlanik, ki pa je bil že dve desetletji zunaj obtoka. María Corina Machado, ki ji Maduro ni dovolil kandidirati, je z Gonzálezovim odhodom ostala na čistini. O njej smo bili prepričani, da je resnična voditeljica opozicije, zdaj pa, ko je ostala brez svoje marionete, se tudi ona skriva nekje v Caracasu. Nič več ni jasno, kdo v resnici vodi Madurove nasprotnike, opozicijske enotnosti je menda konec.

Do pred nekaj dnevi smo se o Venezueli pogovarjali v kontekstu volitev, ki so jih imeli 28. julija. Izidov niso objavili, ker bi to pokazalo poraz četrt stoletja vladajoče skupine, ki je nekoč veliko obetala, po smrti Huga Cháveza pa je šlo vse samo še navzdol, pa ne za Chávezove naslednike.

Ta teden se je torej zgodilo spoznanje, da volitve pravzaprav niso tako usodne, kot se je zdelo. Maduro jih kljub dogovarjanju z Washingtonom in z opozicijo ni jemal zares. Podrlo se je, kar je bilo zgrajenega okrog njih, tudi latinskoameriška ravnotežja so načeta, odkar postaja jasno, da je samodržec Maduro pravzaprav zmagal. Še tretji mandat si je zagotovil, njegov koncept je očitno dovolj trden, da vsaj še nekaj časa preživi.

Da ima za seboj trdne podpornike, je pokazal, ko je brazilskemu predsedniku Luli oholo obrnil hrbet, ni se menil za njegova opozorila, naj pokaže volilne lističe. Brazilija mu kar naenkrat ni bila več pomembna, pa čeprav je bil Lula eden izmed njegovih zadnjih opornikov. Zdaj zaradi tega Lula izgublja predvsem doma.

Maduro je s tem vsem sporočil, da mu gospodarsko zgradbo postavlja Kitajska, Rusija pa ga oborožuje, zraven so še Iran, Turčija in Belorusija. Na notranji sceni ni pomembna opozicija, ki ostaja praznih rok, pa tudi razdeljena in osiromašena. Veliko močnejši od nje so mamilarski baroni, ki skupaj z vojsko obvladujejo tudi gospodarstvo.

Kar naenkrat ne gre več za zgodbo levih in desnih v Venezueli, ampak za geopolitična vprašanja z malo odgovori. Od ameriških volitev bo zelo odvisno nadaljevanje venezuelske zgodbe. Če zmaga Trump, menijo analitiki, bo Putinu prepustil Ukrajino, Venezuelo pa uredil po svoje, Monroeva doktrina še vedno velja. Venezuela na drugi strani sveta igra nekakšno vlogo Ukrajine.