POMISLEKI: Negotova ravnotežja

Slovenci smo se predstavili na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Tam smo bili častni gosti. Čisto majhna Slovenija je bila šele tretja med vsemi slovanskimi državami, ki so ji ponudili oder v Frankfurtu. Pred Slovenijo je čast doletela samo veliko Rusijo in prav tako veliko Poljsko. Povabili so nas kot deželo pesnikov in filozofov.

Slovenija se je predstavila uspešno in učinkovito, pravijo tisti, ki so bili tam in so dogodek opazovali od blizu. Neuspešno in škodljivo je bilo, ugovarjajo tisti drugi, ki so se stresli od groze, ker je tam govoril filozof Slavoj Žižek. Uspeh gre še posebej v nos tistemu delu kulturniške in politične srenje, ki je pred časom skoraj preprečil udeležbo. Zmrdovali so se tudi nekateri nemški politiki z desnega roba, ki se delajo, da niso del nemške zgodovine in nemške realnosti. Velike judovske advokate se delajo, še pomisliti nočejo, da so Judi svojo državo na Jutrovem dobili zaradi nemške zgodovine, morda bi jim bilo bolj všeč, če bi jo takrat postavili na Bavarsko. Protestirali so, odšli so iz dvorane, kjer je govoril Žižek. Še sanjalo se jim ni, koliko so naredili dobrega za slovensko prepoznavnost v Frankfurtu. Kdo ve, morda nas po svetu sploh nihče ne bi zares opazil, če Žižek ne bi dregnil v srž sedanjega svetovnega dogajanja, morijo v Gazi.

Tudi prihodnje leto utegne biti zanimivo v Frankfurtu. To je že napovedal nekdanji italijanski novinarski kolega Mauro Mazza, ko se je postavil na oder in razložil, da mu je jasno, kdo je italijanski sosed, on že ve, kako težko je živeti ob meji, Slovence pozna, ker že štiri leta živi blizu meje, s svojo ženo. Nemškim gostiteljem in vsej kulturni srenji tega sveta se mu je zdelo nujno povedati o svojem domnevno dobrem poznavanju soseščine. Če bi bil še vedno samo nogometni poznavalec kot nekdaj ali televizijski urednik in direktor, kar je bil pozneje, bi bilo vseeno, kaj govori o zgodovini in sedanjosti ob meji.

Pa je Mauro Mazza, nekoč novinarski kolega (to je posebej poudaril, ko se je predstavil), govoril v čisto novi vlogi. Imenovala ga je predsednica rimske vlade, predlagal ga je vladni minister za kulturo. On, Mauro Mazza, bo tisti, ki bo vodil italijansko predstavitev na frankfurtskem sejmu, frankfurtski sejem pa je vsako leto največja knjižna prireditev na svetu. V resnici že zdaj vodi italijansko predstavitev na sejmu, gre za velikanski projekt. Iz njegovih besed je bilo razbrati, kako bo obravnaval sosede, ki jim pripisuje fojbe, pri tem pa pred frankfurtskim občinstvom samih eminentnih imen svetovne literature in kulture nobene besede ne reče o tem, kako so se veliki zahodni sosedi obnašali do nas, ko so bili naši okupatorji, ko so nam prepovedovali jezik, z grozotami pripeljali do grozot, ki sodijo k pojmu fojbe.

Če je to že spet rimski pogled na sosedske odnose, nam Bog pomagaj! Tudi njegova napoved prihodnjih sodelovanj, predvsem tistega v okviru obeh Goric kot skupne kulturne prestolnice Evrope čez dve leti, daje slutiti, da so morda vendarle hudo zmotne ocene eminentnih analitikov, kako se po spremembi v Rimu ni nič zgodilo ob meji in v odnosu do severovzhodnih sosedov.

Kar razburil nas je Mauro Mazza, ko nam je povedal, da nas ne mara, odkar nas je spoznal, ker ima že štiri leta ženo iz obmejnih krajev. Za trenutek nam je pomagal skoraj pozabiti, da tudi doma, v naših krajih, ne cvetijo rožice in da se ne bomo mogli venomer izgovarjati ne na covid ne na poplave. Poplavljenci nas učinkovito prepričujejo, naj že enkrat nehamo verjeti donečim besedam, obljubam o skoraj že urejenih razmerah, o pomoči in odškodninah. Besede lepo zvenijo, dejanj pa pravzaprav ni od nikoder, zatrjujejo.

Da hiša ni tako trdna, kot nas prepričuje slovenski premier, ki je dobršen del propagandne municije in rožnatih dimnih bombic že porabil, dokazuje tisoč majhnih in velikih spodrsljajev. Zmeraj manj ljudi verjame pravljicam, vedno manj premierovih vazalov še molči o nestrinjanju s šefom. Vsak teden več je tistih ministrov, ki so bivši, nekateri odstreljeni glasno govorijo o vzrokih za nestrinjanje. Svojčas smo mislil, da ni veliko takih politikov v naših logih, ki ne dovolijo nobenega ugovarjanja. Zdaj vemo, da sta ta čas vsaj dva. Slutiti je, da se lani zmagovito volilno gibanje sesipa samo vase, prav lahko se kmalu razkolje na dvoje.