Prijava
Dark Theme
Ko spremljaš domače dogajanje, pomisliš, da živiš v svojevrstni norišnici, kjer nikomur ni jasno, kdo pije. Jasno je samo, kdo plača. Prepričan si, da drugi in drugod znajo veliko bolje, tudi bolj pošteno. Potem pokukaš čez planke, mimogrede ugotoviš, da ni dosti bolje.
Strese te, ko te za trenutek zanima, kako je z Evropsko unijo, ki je skupen dom, varno zavetje, tista skupnost, o kateri smo vsi sanjali, dokler nismo bili zraven. Prestrašiš se, ko ugotoviš, da zaostruje odnose s Kitajci, pa čeprav je bila tvoja dežela proti temu, kajti proti je bila tudi velika Nemčija, od katere si tako zelo odvisen.
V Sloveniji dobrih deset odstotkov vsega prihodka prispeva industrija avtomobilskih delov, skoraj vsi so namenjeni nemškim avtomobilskim velikanom, ki hirajo in kihajo in nimajo velike prihodnosti. Nobena od držav našega konca sveta ni tako odvisna od avtomobilske industrije kot slovenska ...
Da te skrbi zaradi evropskega zaostrovanja s Kitajci, ne bi grabile za goltanec, pokukaš v širni svet, tam pa je še malo huje. Ta trenutek ne razmišljam toliko o vojnah, ki pobijajo tisoče in tisoče ljudi, grozijo, da bodo zažgale planet, vendar tudi skrbijo za tisoče in tisoče novih delovnih mest. Predvsem v Združenih državah Amerike, ki se trudijo, da se vse države, ki sodijo pod dežnik zveze Nato, z vsemi močmi trudimo prispevati dovolj denarja za oboroževanje. Ameriška orožarska industrija cveti kot že dolgo ne, nova delovna mesta odpira, služi pa skoraj toliko, kakor so pred nekaj leti služili farmacevti, ko so nas zalagali s cepivi, ki jih zdaj, že plačane, mečejo stran na vseh koncih sveta. Orožarji si za prihodnja leta obetajo še večje dobičke od farmacevtov, saj ga zaenkrat ni genija, ki bi iznašel formulo za končanje vojn, nasprotno, vse drvi v prepad.
Odprem spletne časnike z druge strani velike luže, nič kaj bolj optimistične niso tamkajšnje podobe. Severni Američani se drenjajo ob koritu, pred vrati so volitve, nobena beseda ni dovolj žaljiva, nobena obtožba nasprotnika dovolj umazana, da ne bi za jutri pripravljali kakšne še malo hujše. Samo nekdanja prva dama, ki je naše gore list, rožice sadi. Pripravili so jo za pomembno akterko, njej so poverili posebej spretno izbrskan argument za zadnje tedne kampanje. Napisali so ji knjigo, zgodbo njenega življenja pripovedujejo v njej, ona pa se jo mora naučiti na pamet. Slovenski televiziji je dovolila objaviti reklamne spote. Malo solzavo zgodbo pripoveduje, dobro so jo naučili povedati, kar so ji napisali. Kakor da se s svojim oholim soprogom ne bi razumela in se strinjala o najpomembnejših poudarkih kampanje, gospa iz naših krajev, ki jih menda ni obiskala še več kot dve desetletji, pa tudi omeni jih sila redko, zagovarja abortus kot svobodo ženske, da odloča o sebi in svojem telesu. To nasprotje prodajajo kot nesoglasje v nekdanji kraljevi družini, v resnici pa je prav to morda najbolj pretkan poskus pridobiti na svojo stran nasprotnike bivšega predsednika in mu še enkrat odpreti vrata v Belo hišo.
Veliko stvari na svetu bo odvisnih od tega, kdo bo prihodnje leto vkorakal v ameriško kraljevo domovanje. Tudi vojna v Ukrajini, o kateri soprog naše rojakinje obljublja, da jo bo dal končati v nekaj tednih. Pa tudi usoda revežev z juga Amerike, ki vsak dan korakajo na sever, ker mislijo, da je tam Indija Koromandija.
Pa tam doli, onkraj reke Rio Grande, še bolj vre kot drugod. Samo Mehika se za trenutek postavlja na zadnje noge, nova predsednica Claudia Sheinbaum se zdi preudarna, odločna, drugačna od dosedanjih vladarjev. Znanstvenica je, klimatologinja, njena judovska starša sta pred nacizmom pribežala z evropskega vzhoda. Njeni pogledi na svet so precej drugačni od pogledov sodržavljanov.
Gospodarsko cvetoča Mehika vsekakor upa, da se ji obetajo boljši časi. Ne tako kot Argentina, Venezuela, Ekvador, Kuba, Nikaragva ... Tako daleč je že šlo, da argentinski predsednik razpisuje lov na venezuelskega kolega, ta pa na argentinskega. V Ekvadorju, ki je izvažal energijo, vse stoji, ker ni elektrike. Tako resno se že zdi kot v Venezueli, na Kubi ali v Nikaragvi. Pa v Quitu vlada skrajna desnica, v Venezueli pa nasprotna stran. Na Kubi in Nikaragvi že dolgo nihče ne ve, kam bi lahko uvrstil večne vladarje ...
